Sprehodi med epidemijo

Prispevek razmišlja o sprehodih v času epidemioloških ukrepov.

Saša Poljak Istenič

Pred epidemijo sprehodi niso bila moja najpriljubljenejša dejavnost. Odkar so otroci zrasli, nisem videla več posebne potrebe po njih, sploh ker sem našla zanimivejše oblike rekreacije. Ko pa je človek obsojen na štiri stene in so vse organizirane rekreativne dejavnosti prepovedane, so sprehodi najverjetneje prva izbira večine ljudi.

Sprehod: počasna, umirjena hoja za razgibanje, oddih, navadno na prostem – tako to dejavnost definira Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ta opredelitev ne omenja mask, ki so zdaj sestavni del vsakega sprehoda. Po vaškem “izročilu” po vaških poteh – tam, kjer stanujem – krožijo policisti v avtomobilu in preverjajo nošenje maske. In to v okolju z večinsko starejšo populacijo, ki se že tako ali tako zelo čuva pred virusi. V okolju, kjer si pred epidemijo na sprehodu težko srečal kakega človeka. Na cestah, ki niso niti asfaltirane. In so večinoma dovolj široke, da imata mimoidoča brez težav vsaj dvometrsko medsebojno razdaljo. Zato se sprašujem, ali je paranoično “izročilo” ali so v resnici taki policisti.

Kar pa tudi pomeni, da vidik “oddiha” ne ustreza več sodobnim definicijam sprehoda. Biti brez maske tudi tam, kjer varnostni protokoli to dopuščajo, namreč povzroča stres vsem – tistim, ki jih nosijo, ker se (pa čeprav neracionalno) bojijo morebitne okužbe ali pa, še verjetneje, kazni, in tistim, ki jih ne, ker jih nosilci maske vsaj potiho obsojajo ali odkrito grdo gledajo. Oboji pa se bojijo policistov, ki bodo morda menili, da nekako kršijo epidemiološke ukrepe – ker si babica na sprehodu privošči požirek vode ali pa otrok rogljiček, medtem ko nihče prav dobro ve, kaj so po vladnem odloku “javni prostori”, kjer to ni dovoljeno, oz. “zelene površine”, kjer se to lahko počne (glej vir). Menda otroško igrišče v vasi, kjer živim, ni “javni prostor” v smislu odloka, ker je lastnik zemljišča gasilsko društvo (in res prav nihče ni med prvim valom preganjal otrok, ki so igrali košarko ali se spuščali po toboganu). Po nekaterih razlagah tudi nekatere vaške (sploh makadamske) ceste niso “javni prostor” z zapovedanim nošenjem mask, ker “izkazujejo določeno mero naravnosti” (isti vir) – potem pa se znajdi, če se moreš.

In tudi če zanemarimo ukrepe oz. se jih držimo, pa čeprav zgolj za vsak slučaj – kje človek najde še kaj miru ali “oddiha”, če se še vaške poti čez konec tedna spremenijo v sprehajalne avtoceste? Kaj torej narediti s temi nesrečnimi sprehodi?