Pravljične vasice in njih vaščani

Jaro Veselinovič razmišlja o pravljičnih vasicah, ki te dni vznikajo po ljubljanskih ulicah, in kaj nam povedo o širših procesih vizije razvoja, ki jih zasleduje mesto.

Jaro Veselinovič

Mastercardova pravljična vasica na ljubljanskem Novem trgu. Foto: Saša Poljak Istenič, 12. 12. 2023.

Pred približno dvema tednoma se je na Novem trgu v Ljubljani, ki je ugnezden med poslopja Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Narodne in univerzitetne knjižnice, pojavil kup desk. Te je nekaj parov delavskih rok v naslednjih nekaj dneh v snegu in dežju postavilo v konstrukcijo, ki zavzema približno četrtino površine trga. Nepozoren mimoidoči bi omenjeno stvaritev zlahka odpravil kot le še eno izmed veselodecembrskih stojnic, pa vendar to ni povsem tako. Ob vhodu je namreč postavljen velik logotip največje korporacije za obdelavo kartičnih plačil na svetu, ki nakazuje, da obiskovalci vstopajo nikamor drugam kot naravnost v t. i. Mastercardovo pravljično vasico. Čeprav bi lesen zaboj in s polivinilom obdan podest pred njim človek težko označil za najlepšo vas na svetu, je ideja, ki jo so zasledovali snovalci, na las podobna tisti, o kateri v prejšnjem prispevku na Vsakdanjiku piše Daša Ličen. Vas naj bi namreč simbolizirala nekaj pristnega, domačega in umirjenega – kot prostor, kjer »kjer lahko v slogu zaključimo leto in se posvetimo ljudem, s katerimi preživljamo največ časa v službi, doma in pri različnih dejavnostih« (Spletni vir 1). V resnici pa gre za (slabo prikrito) marketinško strategijo, ki je bolj kot ne simptomatična za trenutni razvoj glavnega mesta.

Dobrodošli v praznični Ljubljani!« Foto: Saša Poljak Istenič, 12. 12. 2023.

Nemara se prav v decembrskem času in obdobju pred božičnimi prazniki – ki že zdavnaj niso več (le) priložnost za preživljanje časa z bližnjimi, temveč gre predvsem za kombinacijo individualističnega materializma in kapitalističnega kovanja dobičkov (Miller 2017) – pokaže žalostna (a realna) slika mest, ki so prizorišče tega spektakla. O ‘elitah’ in ‘amorfnih gmotah’ je bilo v tem kontekstu prelitega že precej črnila, pa vendar se je na tem mestu vredno še enkrat vprašati, komu dejansko služi vizija razvoja, ki jo zasleduje Ljubljana. Turistifikacija in gentrifikacija glavnega mesta imata negativne posledice za lokalno prebivalstvo, ki od določenih prostorov v mestu postaja odtujeno, če ne kar dejansko izrinjeno. Izkušnja obiska ljubljanskega centra je v veliki meri postala blago, ki si ga s posedanjem v craft pivovarnah, grizljanjem burgerjev in srkanjem »kuhančkov« v Potemkinovih pravljičnih vasicah lahko privošči vse manj ljudi (Spletni vir 2).

Pravljična vasica tako sama po sebi niti ni največji problem, če ne bi dejansko na najboljši možen način simbolizirala tistega, v kar se dokončno preobraža Ljubljana. Namesto javnih prostorov s pripadajočo infrastrukturo se množijo neskončni prostori potrošnje ter generične palače in rezidence, ki na dokaj neposreden način sporočajo, da je za vse ostalo tu – Mastercard.


Reference:

Miller, Daniel. 2017. Christmas: An anthropological lens. Hau: Journal of Ethnographic Theory 7(3): 409–442.

Spletni vir 1: V objemu decembrske čarobnosti z znano pevko. https://siol.net/trendi/carobni-december/v-objemu-decembrske-carobnosti-z-znano-pevko-621766 (dostop 12. 12. 2023).

Spletni vir 2: Koliko boste letos odšteli za kuhančka v Ljubljani? https://n1info.si/novice/slovenija/koliko-boste-letos-odsteli-za-kuhancka-v-ljubljani/ (dostop 12. 12. 2023).

Jaro Veselinovič
+ posts