O potici, potičnikih in napotičenju

Ob zaščiti »Slovenske potice« z oznako zajamčena tradicionalna posebnost (ZTP) v Evropski uniji aprila 2021 je nekdanji minister za kmetijstvo Jože Podgoršek nekoliko zaneseno izjavil: »Slovenska kuhinja ima zelo bogato tradicijo. Potica je zagotovo jed, ki najbolje simbolizira praznični jedilnik Slovencev … Njena zaščita je le še dodatna potrditev in spodbuda, da verjamemo v izvrstne slovenske tradicionalne jedi, ki jih pripravljajo pridne roke, ter da znamo to tudi ustrezno predstaviti. To nas bo še bolj dvignilo na lestvici prepoznavnosti kot deželo, ki je ponosna na svojo tradicijo in zna ustvarjati kulinarične čudeže iz najboljših sestavin, ki jih pridelujejo naši kmetje z lokalnimi surovinami.« Zanimivo vprašanje, ki se ob tem poraja, je, koliko današnjih prazničnih potic je dejansko pripravljenih iz lokalnih surovin, ki jih pridelajo naši kmetje. To je zagotovo tema, ki bi jo bilo vredno raziskati, tako kot tudi vprašanje o zgodovini in razvoju slovenske potice. Ali lahko z gotovostjo govorimo o njej kot o izvirno slovenskem »kulinaričnem čudežu«? Dejstvo je, da potico poznajo in pripravljajo tudi naši sosedje, ki jo prav tako doživljajo kot del svoje kulturne dediščine. Tako v Furlaniji poznajo gubano, v južni Avstriji pa potico poimenujejo »Potize« ali »Putize«. V postopku zaščite potice v Evropski uniji so Avstrijci dosegli, da se izraz »potica« ne uporablja izključno za slovensko potico, temveč se lahko uporablja tudi v Avstriji. Slovenski pogajalci so se morali v postopku zaščite avstrijskim zahtevam prilagoditi in si kot novi – bolj dosegljivi cilj – postaviti zaščito imena »Slovenska potica«, kar jim je po letih prizadevanj tudi uspelo.