Luka Kropivnik razmišlja o srečevanju s tovariši folklorniki ob folklornem festivalu v Beltincih.
Luka Kropivnik
Slika 1: Vabilo na festival v Beltincih. Foto: KUD Beltinci, 2024
Upam si trditi, da vsi, ki smo vključeni v katero od slovenskih folklornih skupin, poznamo beltinški folklorni festival. Letos ga v Prekmurju pripravljajo že dvainpetdesetič. Za mlade in malo manj mlade folklornike je to eden od pomembnejših dogodkov, ki se zgodijo med poletnimi »počitnicami«.
Sam sem se folklornega festivala v Beltincih udeležil prvič leta 2013, ko so ob festivalu pripravili izobraževanje o poustvarjanju ljudskih pesmi in sva se iz Črne na Koroškem na festival odpravila dva plesalca lokalne folklorne skupine. Dopoldneve smo preživljali na predavanjih v Kulturnem domu v Beltincih, popoldneve in večere pa v parku ob beltinskem gradu, kjer se vsako leto zvrstijo zanimivi nastopi. Že na mojem prvem festivalu mi je hitro postalo jasno, da je poleg programa mogoče še bolj pomemben tisti drugi del, ki se zgodi po končanih nastopih na odru. Takrat se namreč začne veselo neformalno druženje, ki traja vse od petka do zadnjega nedeljskega nastopa.
Ko sem se vključil v ljubljanske folklorne skupine, sem spoznal, da je folklorni festival v Beltincih eden od pomembnih dogodkov v letu folklornikov. Festival je namreč postal dogodek, ki smo se ga v večjih in manjših zasedbah udeleževali, če smo s skupino nastopali, se udeleževali izobraževanj ali pa smo se, tako kot v zadnjih letih, vračali samo kot obiskovalci. Hitro po vključitvi v AFS France Marolt me je klarinetist Sašo, ki je sam iz Böltinec, dodal v zaprto Facebook skupino Böltinci 2020, v kateri je poskrbel za to, da smo bili vsi udeleženci – več kot trideset – obveščeni o tem, kaj se bo tisto leto dogajalo na festivalu. Namesto tipke »like«, ki je pomenila, da na festival prideš, imamo tudi letos tipko »česnok«. Ta je namreč spremljevalec vsakega dobrega langaša, ki ga v Beltincih v tem času ponujajo obiskovalcem.
Festival v Beltincih zame pomeni vsakoletno srečevanje s folklorniki iz cele Slovenije, s katerimi se po končani folklorni sezoni poveselimo in odplešemo kakšen sotiš in šamarjanko. Oba plesa sta od leta 2021 vpisana v register nesnovne kulturne dediščine. Prav rad se spomnim, ko sem se oba plesa naučil prav na beltinskem festivalu, ko so godci igrali še na odru, ki so ga naredili tako, da so na konec šotora pripeljali tovornjak, odgrnili cerado, postavili ozvočenje – in oder je bil nared za glasbenike.
Slika 2: Odprtje 52. mednarodnega folklornega festivala v Beltincih. Foto: Luka Kropivnik, 18. 7. 2024.
Včeraj je v beltinskem parku potekalo odprtje festivala z razstavo o godčevstvu. Kot vsako leto smo se po formalnem delu zadržali v bližnjem bifeju, kjer smo se pogovarjali, kdo je že v Beltincih in kdo še pride, kje bo prenočeval eden, kje drugi in kdo ima še kakšno prosto prenočišče. Valerija mi je povedala zanimivo zgodbo, kako je pred leti na eni od prejšnjih izvedb festivala njen oče po končani prireditvi srečal družino, ki si je v parku postavljala šotor, da bi prenočili. »Kaj je naredil? Seveda jih je pripeljal domov, pa ja ne morejo v parku spati,« je nadaljevala Valerija. Festival v Beltincih je mogoče tako poseben tudi zato, ker imamo vsi, ki tja prihajamo samo enkrat na leto, občutek, da smo res dobrodošli.
Naj zaključim torej s prekmurskim svatovskim vabilom, ki je postal tudi moto naše družbe: »Prijte fsi, šteri ste od kolena vekši pa od podplata meši, z glasnimi gutami, friškimi petami.«
