Barbara Ivančič Kutin niza nekaj utrinkov iz slovenske tradicije o poletnem sončnem obratu.
Barbara Ivančič Kutin
Slika 1: “Lepi Ive kres nalaže”, ŽKUD Tine Rožanc. Foto: JK Visuals, 2022.
Poletni solsticij ali poletni sončev obrat je dan, ko Sonce doseže najvišjo točko – dan je najdaljši v letu, noč pa najkrajša. Prihaja čas rodovitnosti in žetve. Že od pradavnine so se ljudje zavedali, da sta svetloba in toplota vir življenja, Sonce so častili kot božanstvo. V slovanski mitologiji je to Kresnik (v različnih okoljih se beseda naglašuje različno – na prvem ali pa na drugem zlogu), ime je dobil po ritualu z ognjem: na predvečer praznika so zakurili kresove, največkrat po bregovih, da bi bili čim bliže Soncu in bi tako še povečali njegovo moč. Okrog ognja so plesali, peli, ko se je ogenj znižal, so ga tudi preskakovali. Noč, namenjena čaščenju Kresnika, se imenuje kresna noč; v izročilu je še vedno ohranjen pregovor O kresi se dan obesi. S krščanstvom se je praznik preimenoval v ivanovo, ivanje, god Janeza Krstnika. Obeležujemo ga 23. junija.
Z magičnim trenutkom sončevega obrata so bili povezane številne šege in verovanja, ki so se pod krščansko preplastitvijo ohranjali dolgo časa, opuščati in pozabljati so se začeli šele sredi prejšnjega stoletja. Starejša generacija, rojena pred letom 1950, se še spominja pripovedovanj ali se sami spominjajo tega dne iz otroštva. Ponekod v zahodni Sloveniji so spuščali goreča kolesa po bregovih in prožili v zrak goreče lesene križce. Ta dan je lahko razkril prihodnost. Dekleta so na streho ali drevo metala venčke, spletene iz ivanjščic (leucanthemumircutianum); kolikor metov je bilo potrebnih, da se je venček obdržal zgoraj, toliko let je še manjkalo do poroke. Obraz bodočega ženina so dekleta na to noč lahko uzrla v gladini vode v posodi (vedru, lavorju, škafu), poklic bodočega ženina je lahko razkrila oblika stopljenega svinca, ki so ga vlivali v vodo. Na Tolminskem so verjeli, da bo fant svojo bodočo nevesto videl v sanjah, če bo nag spal na repnem semenu, pred tem pa zmolil deset očenašev, ne da bi izrekel amen na koncu. Tudi na polju so na predvečer praznika opravili šege oz. molitve za dobro letino, srečo v hiši in pri živini. Na polje so odnesli blagoslovljeno oljčno vejico iz velikonočne butare, polja in živino so poškropili z blagoslovljeno vodo. Marsikje po Slovenskem so za srečo in proti vsemu slabemu na vrata obesili venček iz divjega cvetja, ki cveti v času ivanovega. Na to noč ima magično moč tudi praprotno seme; v slovenskem pripovednem izročilu je zelo znana pripoved o dečku/kmetu, ki ga je imel nevede v čevlju in je tisto noč razumel, kaj se pogovarjajo živali med sabo.
Slika 2: Venček. Foto: Saša Babič, Krasno, september 2014
Kresovanje na ta dan se je po nekaterih krajih na Slovenskem ohranilo vse do danes, seveda v sekularizirani obliki, ponekod pa se po prekinitvi ponovno obuja kot spomin na staro tradicijo, kot oblika druženja lokalne skupnosti ali interesnih skupin, kot turistična ponudba ali kulturni dogodek. Priljubljen in množično obiskan je denimo kres na ljubljanskem Rožniku, ob katerem že od leta 1991 podeljujejo Kresnika, nagrado za najboljši roman preteklega leta.
Slika 3: Cvetje svetega Ivana – kresničevje oz. aruncus dioicus. Foto: Barbara Ivančič Kutin, 2024.
Več o ivanjem:
Ivančič, Barbara. 1998. Religiozni običaji in navade in na Bovškem. B-diplomska naloga. Ljubljana: Oddelek za sociologijo in sociologijo kulture, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Komac, Vlasta Terezija. 2003. Zakladnica bovške preteklosti. Nova Gorica: Branko.
Kropej Telban, Monika. 2008. Od ajda do zlatoroga. Ljubljana: ZRC SAZU.
Kuret, Niko. 1980. Praznično leto Slovencev 2. Ljubljana: Družina.
