Martinovo naj bi bilo zaznamovano z mladim vinom, pečeno gosko in dobro družbo, a to so samo podobe in besede. Kako je v praksi?
Daša Ličen
Slika 1: Reklame z martinovo ponudbo. Foto: Daša Ličen, november 2024.
Med listanjem brezplačnih reklam v tednu pred 11. novembrom zasledimo obilo receptov za t. i. martinove pojedine. Nagovarjajo nas, naj ta poseben dan proslavimo z gostijo. Postrežemo naj pečeno gos ali raco (občasno tudi katero drugo vrsto perutnine), jo nadevamo s kostanji ali jabolki ter pospremimo z rdečim zeljem in mlinci. Obvezni del praznovanja je seveda tudi nazdravljanje s kozarcem mladega vina, ki se v večernih urah prelevi v razposajeno popivanje in vse glasnejše preudarjanje, ali je letošnja letina res vrhunska. Če je nekoč veseljačenje potekalo v domačih kleteh, se danes vse pogosteje odvija v dvoranah in šotorih, kjer ga poživljajo napevi bolj ali manj znanih slovenskih ansamblov. Drži, martinovo si kot svoje želijo prisvojiti tudi bolj petični ponudniki vina, pa vendar ostajajo slovenski praznovalci in praznovalke v večini pristaši preprostega in dostopnega martinovanja, ki ga zaznamuje kvantiteta. Sedenje na gasilskih klopeh, s plastično kupico v roki, se v očeh marsikoga težko kosa z degustacijo dražjih buteljk, med katero predvidljive zvoke ambientalne glasbe le občasno prekinejo trki kozarcev.
Mnoge prakse, ki jih danes povezujemo z martinovim, imajo stoletja stare korenine. Zapisi etnologa Gašperja Križnika iz Motnika pri Kamniku na primer pričajo o martinovanjih na prelomu 20. stoletja, ko »fantje mošt popivajo in ga krstijo za vino«.[1] Obeleževanje martinovega v vseh njegovih lokalnih specifikah vsaj od tedaj zanima etnologe in etnologinje.[2] Časi so danes seveda drugačni. Globalno segrevanje je pripeljalo do tega, da je mošt do 11. novembra že davno odvrel, a martinovanja vztrajajo. Še več, ponekod se celo krepijo – v veliki meri po zaslugi trgovskih verig, ki nas vabijo k nakupu martinovih dobrot, a tudi nekaterih posameznikov, posameznic in celih skupnosti, ki se zadnja leta angažirajo v želji, da karseda slavnostno obeležijo ta praznik.
Eno izmed najodmevnejših praznovanj se vsako leto zvrsti v Ormožu. Nekateri si ob tej priložnosti voščijo »štajersko novo leto«. V štirih dneh se v občini zvrsti kopica dogodkov: predaja mestnega ključa Martinu II., razstave kulinaričnih dobrot kmečkih žena, ogledi posameznih vinskih kleti, krst mošta, podelitev priznanj za Naj potico, pohod, potop šiponov v reko Dravo, »šaljiv, avtentičen prikaz del v vinogradu«, razstava malih živali (tokrat sicer brez perutnine), kuharsko tekmovanje Prleški pisker, tekmovanje pihalnih godb in še bi lahko naštevali. Na bližnjem Ptuju v času dvodnevnega, a vseeno bogatega martinovanja ne razstavljajo živali, pač pa dekleta. Okronajo namreč vinsko kraljico, martinovanje pa spremljajo tudi tržnica, zabava, blagoslov mošta in županjina zdravica.
Veliko manj obiskan, a nemara pomensko še bolj nasičen je »Martin«, kot ga praznujejo Slovenke in Slovenci v Banja Luki. »Slavi rojstvo vina, katerega pridelovanje in spoštovanje kulture pitja je pomemben del slovenske narodne zavesti.« Še več, »nikoli ne mine brez Zdravljice, slovenske narodne glasbe in plesa.«[3] Za Slovence v Bosni je uživanje vina – v obeh pomenih besede – praksa, ki jih dela drugačne od večinskega prebivalstva in tako potrjuje njihovo slovenstvo. Nič čudnega, da prav temu prazniku pripisujejo velik pomen.
Stanje je zelo drugačno na nevinorodnem Gorenjskem, a tudi v obalnih mestih. Martinovanje je v teh delih Slovenije bolj kot kaj drugega razlog za pijančevanje, še zlasti med študentsko populacijo. Slišali so že za martinovo pojedino, a je ne pripravljajo. Celo njene ključne sestavine so jim slabo poznane. Več mojih primorskih prijateljic na primer meša žgance z mlinci, pravzaprav pa ne poznajo ne enih ne drugih. Tudi race, razen v kitajskih restavracijah, še niso jedle. Upam si celo zapisati, da bi večina od njih v novembru povsem pozabila na martinovo, če jih ne bi zasipale ponudbe trgovin in vabila na zabave. Martinovo se torej, tako kot vsa druga praznična obeleževanja, spreminja iz prostora v prostor, iz časa v čas in po novem tudi iz geološke dobe v geološko dobo.
Slika 2: Martinova raca. Foto: Marija Jelen, november 2024.
[1] To je 11. od 12 listkov iz serije zapisov Gašperja Križnika iz Motnika o letnih praznikih. Nahaja se pod številko 001-013, torej v prvi arhivski škatli Štrekljeve zapuščine. V prvih dveh so namreč izključno zapisi, ki mu jih je poslal Križnik.
[2] Osnovni pregled nudi na primer knjiga Martinov praznik Janeza Bogataja, Dušana Brejca in Janeza Bratovža (Kmečki glas 2010). Temeljne informacije vsebujeta gesli martinovo in martinovanje v Slovenskem etnološkem leksikonu. Marjeta Pisk ga obravnava v knjigi Vi čuvarji ste obmejni (Založba ZRC 2018, str. 94–95).
[3] Aleš Selan: Ob deseti obletnici delovanja Društva Slovencev RS »Triglav« Banja Luka. V: Vera Pape` Adamič, Od prednikov do potomcev: Slovenci v Slatini in Banja Luki 1923–2008. Društvo Slovencev Republike Srbske Triglav Banja Luka 2008, 199–204 (citat na str. 203).
