Špela Ledinek Lozej predstavlja bohinjski mohant, mehek in mazav sir, ki je bil leta 2013 vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine. Čeprav ta sir ni širše priljubljen, ima pa velik pomen za bohinjski okoliš.
Špela Ledinek Lozej
Slika 1: Odgon živine na pašo, planina Krstenica. Foto: Špela Ledinek Lozej, 1998.
Pričujoči prispevek se navezuje na predhodno objavljeni prispevek Monike Kropej Telban o jurjevanju: na god sv. Jurija (danes 23., nekoč 24. aprila) se je v preteklosti sledeč utečenemu kolobarjenju med hlevsko rejo in pašo na skupnih srenjskih pašnikih in v planinah v Bohinju pričelo s pašo. Od začetka maja, od sv. Florjana (4. maj) pa do trojakov, tj. ledenih mož, sv. Pankracija, Bonifacija in Servacija (12.–14. maj), so nadaljevali s pašo po rovtih in senožetih, zatem pa v spodnjih planinah, od koder so se konec junija – ponekod ob kresu, tj. prazniku sv. Janeza Krstnika (24. junij), drugod na dan pred sv. Petrom in Pavlom (29. junij) – za poletna meseca preselili v visoke planine.
Druga spodbuda za zapis pa je bila pred dobrim mesecem izdana monografija Anke Novak Planšarstvo v Bohinju (2024), z večplastno pomenljivim podnaslovom „Vse svoje življenje sem pustil v siru“. Priča namreč o predanosti majerjev in sirarjev delu in o pomenu sirarstva. O delu – in njegovem pomenu, modalitetah, (raz)vrednotenju, smotru in obsegu v našem vsakdanu – je bilo v pričujočih prvomajskih prazničnih del priobčenih kar nekaj razmislekov, v pričujočem zapisu se bomo zato v dneh, ko so v preteklosti živino iz hlevov spustili na gmajno, kot so poimenovali skupne vaške pašnike, posvetila slednjemu, torej sirarstvu. Natančneje bohinjskemu sirarstvu, ki je dandanes v naših imaginarijih zastopano predvsem z mohantom.
Priprava bohinjskega mohanta, mehkega in mazavega zorjenega sira s pikantnim okusom in ostrim vonjem, je bila v Register nesnovne kulturne dediščine vpisana leta 2013 na pobudo Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Edini evidentiran nosilec dediščine je Sirarsko društvo Bohinj. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2000 z namenom registracije zaščitene označbe porekla različnim bohinjskim sirom. Pobudnica je bila v Bohinj primožena diplomirana inženirka živinoreje, lastnice manjše zasebne sirarne, dolgoletna predsednice Združenja kmečkih sirarjev, ki je tudi pripravila specifikacije za izdelavo mohanta z zaščiteno označbo porekla. Mohant je na nacionalni ravni pridobil zaščiteno označbo porekla leta 2004, na evropski ravni pa – tudi zaradi spremembe evropske zakonodaje – šele leta 2013.
Slika 2: Mohant. Foto: Miha Peče, 2017, dokumentacija ISN ZRC SAZU.
Slogan »Samo eden je mohant«, ki je kot uradni znak predlagan v specifikacijah in ki izpostavlja edinstvenost bohinjskega mohanta, je pravzaprav pomenljiv namig na bohinjsko prilaščanje mohanta. Če pogledamo v priročnik Sirarstvo Antona Pevca iz leta 1925, je avtor izraz »mohant« rabil za »oblikovano zvaro«, torej kot obči izraz za neoblikovan mehki sir, bodisi iz kislega ali usirjenega sladkega mleka. Splošno razširjenost poimenovanja mohant potrjuje tudi zapis Janeza Mesarja iz leta 1875 v Novicah, v katerem je za Veliko planino omenjena izdelava mehkega sira iz posnetega kislega mleka, imenovanega »mohont«. Prav zato pravzaprav ne preseneča, da še danes poznamo poleg bohinjskega mohanta tudi savinjski mohovt, tj. mehki kisli sir z začimbami.
V okviru Sirarskega društva Bohinj so certificirani štirje proizvajalci mohanta. Dva izmed certificiranih proizvajalcev sta poleg tega vpeta tudi v nacionalno shemo kakovosti Izbrana kakovost Slovenije, ki jo je z namenom podpore kratkih oskrbovalnih verig leta 2014 uvedlo Ministrstvo za kmetijstvo in ki je v zadnjih dveh letih izdatno podprta z medijsko kampanjo Naša super hrana. Eden izmed certificiranih proizvajalcev ima še dodatni certifikat za ekološko pridelavo, vsi trije certificirani proizvajalci pa so pridobili tudi certifikat teritorialne blagovne znamke Bohinjsko, ki jo je leta 2015 registrirala Občina Bohinj.
Slika 3: Izdelovanje mohanta v planini. Foto: Špela Ledinek Lozej, 1999.
Zaradi specifičnega pikantnega okusa se mohanta v trgovinah in gostiščih proda razmeroma malo, različnim festivalom in inovativnim kombinacijam s čokolado navkljub. Je pa priljubljen med domačini. Poleg maloštevilnih certificiranih proizvajalcev (z babilonom oznak in certifikatov) pa mohant – sicer necertificiran in neregistriran – za lastne potrebe oziroma za neformalno in nemonetarno ekonomijo proizvaja še vsaj petnajst drugih izdelovalcev sira na bohinjskih kmetijah in planinah. Ti pravijo, da je to »edini pravi mohant«.
Daljša različica zapisa o znamčenju sirov je bila objavljena na Heriskopu.
Literatura
GODINA-GOLIJA, Maja. 2010. Mohant. V: KRIŽNAR, Naško (ur.). Živa kulturna dediščina se predstavi, 56–59. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo.
GODINA-GOLIJA, Maja. 2014. The mohant cheese. V: BITUŠÍKOVÁ, Alexandra (ur.). Good practices in preservation, promotion and utilisation of folk culture heritage, 80–81. Praha: Etnologický ústav Akademie věd České republiky.
GODINA-GOLIJA, Maja. 2017. Slovenian cheeses Mohant, Tolminc and Nanos, and their importance for local food production and regional identity. V: BARTSCH, Silke (ur.), LYSAGHT, Patricia (ur.). Places of food production : origin, identity, imagination, 43-50. Frankfurt am Main: PL Academic Research.
GODINA-GOLIJA, Maja. 2018. Preparing Mohant cheese. Intangible search: inventario del patrimonio immateriale delle regioni alpine. http://www.intangiblesearch.eu/search/show_ich_detail.php?db_name=intangible_search&lingua=inglese&idk=ICH-AFMIH-0000001377.
Filmografija
KRIŽNAR, Naško. 2010. Priprava sira Mohant – Monika Ravnik.
Bohinj, 2010.
Urednik Naško Križnar, raziskava Maja Godina Golija, snemanje in montaža Miha Peče, produkcija Avdiovizualni laboratorij ISN ZRC SAZU, Koordinator varstva žive kulturne dediščine 2008-2010, 2010, 7 minut.
http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register/priprava-bohinjskega-mohanta
