Dan Podjed piše o novih navadah po pandemiji covida-19.
Dan Podjed
»Kje se vidite čez pet let?« Tako sem sebe in nevidno občinstvo po omrežjih vprašal v dnevniškem zapisu, ki je nastal spomladi 2020. (Zapise sem strnil v knjigi Antropologija med štirimi stenami, objavljeni pa so bili tudi na Vsakdanjiku, in to skupaj z drugimi podobnimi zapisi kolegic in kolegov, ki so opisovali koronsko medčasje in njegova »čudaštva«, vključno z nakupovanjem toaletnega papirja in kvasa v ogromnih količinah, pozdravljanje sosedov s trkom pesti ali dvigom roke iz daljave, razkuževanjem časopisov v pečici, pranjem blaga po nakupovanju v trgovini …) Nato sem v zapisu z naslovom »Svet čez pet let« naštel nekaj utopičnih in distopičnih scenarijev o naši morebitni prihodnosti, v kateri dejansko živimo že danes. Na srečo – ali pa na nesrečo – se niti eden od možnih scenarijev ni uresničil, razen pogojno tisti, ki sem ga poimenoval »Kolektivno tolčenje plavega«, v katerem sem omenil, da bi se ljudje med pandemijo lahko tako navadili dela od doma, da se jim bo čez pet let pot na delo in z dela začela zdeti povsem nesmiselna.
Slika 1: Toaletni papir je leta 2020 postal iskano blago. (Foto: Dan Podjed, marec 2020.)
Tudi začetek tega zapisa, ki ga pravkar berete, nastaja v domnevno varnem zavetju doma, v katerega smo se še bolj vkopali po letu 2020, ko je postalo normalnejše, da se po zajtrku nemudoma prelevimo v zaposleno osebo, ki začne dan za kuhinjsko mizo s pregledovanjem službene elektronske pošte, in to včasih kar med kuhanjem kave in zajemanjem kosmičev z žlico. Če pogledamo nazaj, v 23. dan po »uradnem« začetku pandemije, ki jo je slovenska vlada razglasila 12. marca 2020, je bila situacija podobna: delo se je mešalo s prostim časom podobno kot kosmiči z mlekom, torej v nekakšno godljo. »Med karanteno pri meni še vedno velja znana formula osmih ur dela, osmih ur spanca in osmih ur prostega časa in rekreacije, ki jo je na začetku 19. stoletja zasnoval družbeni reformist in socialist Robert Owen,« sem zapisal na tisti dan. »V tem času spim več in, zanimivo, bolje kot običajno, in to dejansko osem ur v enem kosu. Bolj zamešana sta druga dva dela dneva, namreč delo in prosti čas. To dvoje se je povsem prepletlo. Težko bi sploh določil, kaj je prosti čas in kaj ni. Ali sodita kuhanje in strežba sinovom, ki jedo kot kobilice, v kategorijo dela ali prostega časa? Kam sodijo nakupi in večurno razkuževanje hrane, ki jo prinesemo domov? In kam sodi pisanje teh zapiskov? Je to zgolj prostočasna dejavnost ali morda tudi raziskovanje?« O tem, da smernice v zvezi z delom, ki so se nakazovale v času pandemije, še zdaj ostajajo prisotne v družbi in se celo krepijo, pričajo tudi statistični podatki. Portal Statista je tako lani objavil podatek, da se je delež zaposlenih, ki delajo na daljavo, v zadnjih letih po vsem svetu znatno povečal, in sicer z 20 odstotkov leta 2020 na 28 odstotkov leta 2023. Ob tem dodajo, da je največji delež zaposlenih, ki delajo predvsem na daljavo, imela tehnološka industrija, saj je o takšni obliki dela poročalo 67 odstotkov zaposlenih.
Slika 2: Razkuževanje steklenic v domači banji. (Foto: Dan Podjed, marec 2020.)
Biti doma, med štirimi stenami in pred zasloni, postaja v prvi »petletki« očitno novi način življenja, s katerim se bomo morali soočiti tudi v etnologiji in antropologiji ter nasploh v družboslovju in humanistiki, če bomo želeli razumeti, kakšen človek nastaja in obstaja v novi dobi. Biti pred zaslonom je po statističnih podatkih sodeč namreč normalnejše od življenja onkraj zaslona, saj smo pred računalniki, tablicami in televizorji ter drugimi napravami od 8 do 9 ur dnevno. Če spimo 8 ur, smo torej več časa »priklopljeni« na naprave in zaslone kot »odklopljeni« od njih.
Zaslonski način življenja pa vpliva na še eno smernico, ki se je poglobila v času po simbolnem letu nič, ko je virus SARS-CoV-2 postal osrednja medijska tema. Verjetno se mnogi še spomnijo, kako smo se leta 2020 spraševali, kakšna bo »nova normalnost«, ko bo krize konec. Namesto nove normalnosti smo dobili »noro normalnost«, v kateri kriza ni več izredno stanje, temveč traja ves čas, in to tako na lokalni kot globalni ravni. Tudi s koncem koronakrize se globalna kriza ni iztekla in normalnost ni zasijala izza bližnjega hriba. Po preklicu pandemije spomladi 2022 je svet pretresla vojna v Ukrajini, leta 2023 pa še vojna v Gazi, ki se je leta 2024 spremenila v nesluteno morijo. Vmes tudi v Sloveniji ni bilo miru in spokoja, saj se je poleti 2023 zgodila ujma, kakršne ljudje še niso videli. Ob vsem tem smo sledili še politični, energetski, ideološki, informacijski, nepremičninski, stanovanjski, infrastrukturni in še marsikakšni krizi, ki so zaznamovale prvo petletko, in to ne le zaradi dejanskega stanja v okolju in družbi, temveč tudi zaradi življenja pred zasloni. Kriza je namreč pogosto prvo, kar uzremo zjutraj, ko pogledamo na zaslon telefona, in zadnje, kar odložimo ob vzglavju postelje.
Slika 3: Delovišče v času pandemije covida-19. (Foto: Dan Podjed, april 2020.)
Kako priti ven iz začaranega kroga trajne krize? Za začetek morda tako, da se čim večkrat namenoma uzremo stran od zaslona in pogledamo človeka ob sebi. Potem lahko storimo še korak naprej in se odpravimo ven, na prosto, in to ne glede na vremenske razmere. Če sije sonce, prav, če sneži, odlično, če dežuje, pa naj … Da bi se pogosteje spomnil pomembnosti izstopa in odklopa, sem si na prvo stran letošnje beležnice zapisal naslednje vodilo: »Odpri okna in vrata – in stopi na prosto.« Iskreno namreč upam, da si bomo možnost odklopa od naprav, zaslonov in kriz, ki jih sicer ves čas spremljamo, pridržali tudi v bodoče, na primer čez pet, deset in petnajst let. Hkrati pa je seveda prav, če se redno spomnimo tudi tistih, ki ostajajo v krizi in jih pogosto spregledamo, ko bolščimo v lasten odsev na zaslonu.
