Miha Kozorog znova razmišlja o petju kot o povezovalni in uporniški praksi.
Miha Kozorog
V kraju, ki naj zaradi vsebine tega prispevka ostane anonimen, se prav rado zgodi, da druščina v gostilni zapoje. Tako se je tudi tistega večera, ko sem brezciljno taval po njegovih ulicah, iz smeri na prvi pogled ne najuglednejšega lokala razlegalo petje. Prav lepa priložnost, da se še ta dan ne zaključi preveč vsakdanje, sem pomislil, ko sem zakorakal Sirenam naproti. Vstopil sem v lokal. Vse je kazalo, da okoliščine in alkoholiščine (kot je rekel Feo – morda pa je bil Brecelj?) zbranim narekujejo, naj pojejo, in čeprav je ob minevanju večera pesem občasno zamrla, so že našli navdih, da je petje spet in spet zadonelo v polnem žaru. S pevskim ritmom pa je tekla tudi ura in tako je prišel tisti čas, ko morajo ljudje iz gostiln domov. A glej jih, nebodijihtreba, oni bi še peli in prav nič ni kazalo, da bi se jim mudilo domov.
Naenkrat pa so to relativno harmonijo pretežno moških glasov prekinile zavore marice. Iz hitro bližajočega se modrega vozila sta kot pobesnela izskočila mlada policaja in ukazala: »Prenehajte!« Ker so gostje tam zapeli že kdaj prej (tudi ob prekoračeni hori legalis) in ker pajzl nima stanujočih sosedov, je panična reakcija organov pregona nekoga začudila, zato je vprašal, ali se je kdo uradno pritožil. Zatrdila sta, da prav nihče, da pa je pesem zmotila njiju, saj se sliši daleč v tišino zaspanega mesteca. To pa je bilo še bolj čudno, saj dotlej takšne represivne intervencije v (kot se je poprej zdelo) nedolžno ubiranje glasov gostje še niso doživeli. Zaradi njune mladosti in svoje poklicne deformacije sem ju podučil: »Ne vem, od kod sta, a vedita, da je tukaj petje kulturna dediščina.«
Slika 1: Ljudski pevci pojejo ob kresu, fotografirano v Šentanelu leta 1964 (vir: Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU)
Ko sem bil takole pameten, si seveda nisem izmišljeval, saj je marsikateri etnolog pri svojem terenskem delu v tem istem kraju že zaznal družbeno vlogo javnega prepevanja. Milko Matičetov je denimo zapisal: »Nenavadno je tudi sporočilo o stari šegi, da so tekmovali – javno, v gostilni – kdo zna bolje zlagati verze. Peli so in si odgovarjali ‘te temu’ (drug drugemu).« V 90. letih prejšnjega stoletja je takratni študent Iztok Krajnik v tem Matičetovem opisu našel vzporednice s prepevanjem mlajših generacij v lokalnem parku, kjer je »besedilo velikokrat nastalo kot delo več na žuru prisotnih ljudi. Tisti, ki je imel kakšno zamisel, jo je hitro zapel, iz tega pa je [posameznik] razvil enotno besedilo in v taki obliki se je pozneje obdržalo.« Tudi sam sem to lokalno prakso druženja in pevskega komuniciranja opisal kot specifično obliko tkanja vezi, komentiranja vsakdanjika in izgradnje simbolov lokalne identitete. Kot zadnja v tej več desetletni vrsti etnografskih opazovanj pa je antropologinja Lina Troha, ki se je leta 2023 kot zunanja opazovalka integrirala v lokalno skupnost, zapisala, da »se je večkrat pokazalo, kako se lahko povsem običajen večer v katerem od lokalnih barov hipoma in predvsem po kakšnem popitem kozarcu preveč prevesi v skupinsko petje različnih popularnih, ljudskih in tudi tujih pesmi.« Bolj kot o dediščini torej govorimo o lokalni praksi, ki se je prenašala čez generacije.
Policistoma torej nisem lagal. Sem pa opazil, da so se moji pajdaši odzvali čisto drugače od mene. Policistov niso podučevali, ampak so raje utihnili in polglasno izjavljali, da bodo nehali in bo tišina. Hitro mi je bilo jasno, kaj se dogaja: jaz se oglašam, ker tam ne živim, drugače je zanje, ki se jim lahko že jutri izjava preveč maščuje (recimo kot udeležencem v prometu). Kot izkušen etnograf sem seveda sledil lokalnemu vedênju in tudi sam obmolknil. Varuha reda sta se pobrala, toda takoj ko je marica zavila za vogal, se je eden od druščine mogočno dvignil s stola in gromoglasno zapel: »Vstala Primorska si v novo življenje, z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!« Petje je hipoma zajelo vse zbrane in sledile so druge pretežno uporniške pesmi, med njimi tudi zbadljivka na račun policajev (»saj [ime policista] nam prav nič ne more«), ki je že v časih Krajnikovega opazovanja nastala spontano ob prihodu policije v park. Ko sem po kakšni uri teh pevskih dodatkov spet stopal čez mesto (ki ga oblasti spreminjajo v spalno naselje), je zvok mojih korakov zadušil motor marice na preži za še zadnjimi znaki sumljive družabnosti na opustošenih ulicah. Spomnil sem se na knjigo Jamesa Scotta Orožje šibkih: Vsakdanje oblike kmečkega upiranja in njenega pomembnega sporočila, da za navidezno ubogljivostjo ljudje razvijajo svoj jezik upora – in svoje pesmi upora, s katerimi v krogu bližnjih potrjujejo, da se niso kar vdali željam, zahtevam in načrtom tistih z močjo.
[1] Prav zaradi poskusa anonimiziranja kraja tudi referenc ne navajam.
