Manca Filak piše o Poletni šoli vizualne etnografije, ki vsako leto julija poteka na ZRC SAZU.
Manca Filak
Ko se delovni prostori na Novem trgu 2 počasi praznijo in turistična gneča v centru Ljubljane narašča, se ob letu osorej – v drugem tednu julija – v prostorih ZRC SAZU začne Poletna šola vizualne etnografije. Zamisel šole sloni na pristopih sodobne vizualne etnografije, ki dokumentarno snemanje razume kot kompleksno in heterogeno dejavnost, pri kateri poteka več vzporednih in raznolikih procesov. Snemalec ali snemalka določen dogodek hkrati dokumentira, spoznava in raziskuje, pridobljeno gradivo pa želi urediti v narativno filmsko reprezentacijo. Organizator šole je Avdiovizualni laboratorij Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v sodelovanju z Avdiovizualnim centrom Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL. Kljub dolgi tradiciji (poteka od leta 1997, ko jo je ustanovil in vodil Naško Križnar) njen format v veliki meri pogojuje tudi osrednji mentor ali mentorji, manj pa vnaprej določena tema.
Slika 1: Vaje za kamero. Avtor: Gašper Raušl.
Poletna šola vizualne etnografije (PŠVE) 2025 je gostila kar dva predavatelja: Etami Borjan, italijanistko, anglistko in filmologinjo s Filozofske fakultete v Zagrebu, ki je predavala o etnografskih pristopih v dokumentarni tradiciji, etičnih dilemah v etnografskem filmu in staroselskih medijih, ter Andreja Kocana, etnomuzikologa, filmskega ustvarjalca in oblikovalca zvoka, ki je predaval o zvoku v okviru etnografskih snemanj s poudarkom na lastnih filmskih projektih in izkušnjah. V ostalih predavanjih mentorjev in predavateljev (poleg omenjenih še Manca Filak in Sarah Lunaček) so bile izpostavljene različne strategije snemanja in uporabe kamere v raziskovalnem procesu, udeleženci pa so imeli tudi praktične vaje, namenjene udomačitvi kamere in spoznavanju tehničnih elementov snemanja in montaže. Kljub temu da delo na delavnici navadno poteka v dvojicah, so bili letos projekti individualni. Štiri slušateljice, študentke dodiplomskega in magistrskega študija etnologije in kulturne antropologije, so izdelale štiri filme. Odločile so se za zelo raznolike teme, od spremljanja kreativnega procesa nastanka koreografije sodobnega plesa, izkušenj tujcev, ki bivajo v Ljubljani, dnevne rutine matere z dvema otrokoma do portreta uličnega glasbenika med selitvijo. Za snemanje so imele na voljo dober dan in pol, za montažo pa dva dneva.
Slika 2: Vaje za kamero. Avtor: Gašper Raušl.
Namen poletne šole je slušatelje in slušateljice uvesti v svet vizualne etnografije, jih voditi skozi vse faze nastanka filma in jih opolnomočiti za suvereno uporabo kamere in samostojno snemanje v okviru svojih nadaljnjih raziskav. Med devetdnevno delavnico se soočijo s številnimi kompleksnimi vidiki, ki so tudi sicer značilni za longitudinalne vizualne raziskave. Njihovo delo ovirajo časovne (pomanjkanje časa), tehnične (malo izkušenj s snemanjem) kot tudi izkustvene omejitve (trema ali etični vidiki). Izkušnja intenzivne delavnice in končni izdelek, kratki film, sta tako neke vrste napovednik za daljše in bolj poglobljeno raziskovanje s kamero. Čeprav so številni pedagoški elementi delavnice podobni kot na drugih filmskih delavnicah, je specifika PŠVE ravno v individualni izkušnji terenskega dela s kamero. To je posebnost šole, ki je istočasno njena prednost, a tudi izziv.
