Vanja Huzjan znova razmišlja o poslanstvu osnovne šole.
Vanja Huzjan
Slika 1: Ateljejska fotografija iz 19. stoletja. Zasebni arhiv Vanje Huzjan.
Osnovna šola naj bi združevala scholé v starogrškem pomenu besede – prosti čas za učenje, ki ni neposredno koristno za življenje – in socializacijski trenutek, ki naj zagotavlja kulturno in družbeno (dis)kontinuiteto. Zaradi slednjega je posebej zanimivo, da v Zakonu o osnovni šoli med cilji osnovnošolskega izobraževanja ne najdemo razsvetljenskega ideala, tj. izobraževanja in vzgajanja učenca v avtonomnega in kritičnega člana družbe, pač pa je kot poslednji cilj nanizan naslednji: »Razvijanje podjetnosti kot osebnostne naravnanosti v učinkovito akcijo, inovativnosti in ustvarjalnosti učenca.«[1] Žal javni diskurz o razvoju učečega se subjekta v podjetniški subjekt ne izgublja besed.
O čem pa teče beseda v javnem in strokovnem diskurzu z ozirom na šolo v zadnjih dveh letih? O prenovi šolskega sistema, medvrstniškem nasilju, nižji ravni bralne pismenosti, pomanjkanju učiteljic,[2] digitalizaciji izobraževanja, permisivni starševski vzgoji, če naštejem najočitnejše teme, ob čemer obstajajo razhajanja v poudarkih strokovnega (pedagogika, psihologija, sociologija ipd.) in političnega govora (Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje). Pedagogi tako opozarjajo, da dobra bralna pismenost zahteva dober splošni razgled in kritični um, sociologi, da nasilje v družbi spodbuja medvrstniško nasilje, psihologi, da v vzgojno-izobraževalnem sistemu manjka učenje sobivanja, sodelovanja in empatije, da naj bi šola postala podpora in spodbuda »psihosocialni čvrstosti in odpornosti«[3] mladih generacij, minister dr. Darjo Felda pa poudarja digitalizacijo izobraževanja.
Kot kaže sondažna raziskava, so učiteljice kritične najprej do staršev, ki so bodisi vsiljivi bodisi umanjkajo, nato do ministrstva, ki posega v njihovo strokovno avtonomijo, npr. pri preverjanju in ocenjevanju znanja učencev, in nazadnje do vodstev šol, ki jim neredko avtoritativno izbirajo programe za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje. Za večji ugled učiteljskega poklica se zavzemata bivši minister dr. Slavko Gaber, ki poziva k spoštovanju učiteljic, in SVIZ, ki se z vlado RS pogaja za njihove boljše plače. Na koncu dolgega šolskega polja so učenke in učenci, ki se med poukom pogosto dolgočasijo in poslušajo žalitve iz bogatega učiteljskega izročila. Lonec nesreče je prekipel, javno šolstvo bo izparelo.
Slika 2: Fotografija zvezka za predmet državljanska vzgoja in etika. Foto: Vanja Huzjan, marec 2024.
Skupni imenovalec omenjenih tematik je vprašanje, kaj hoče šola oz. kaj hoče družba. Dokler je politično spodbujeno družbeno nasilje del vsakdanjika in bo osnovna šola razvijala podjetnost kot osebnostno naravnanost v učinkovito akcijo, dotlej problematika osnovnošolskega izobraževanja ne bo javni, temveč moj osebni problem. Podoba individualizma v obliki mladega in dinamičnega podjetnika, ki samostojno gradi in uživa svoj poklicni uspeh, poraja tekmištvo v okolju, kjer bi že zaradi obstoja Planeta morala vladati sodelovanje in ljubezen.
Reference:
[1] http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO448#.
[2] Poklic navajam v ženski obliki, ker v osnovnošolskem izobraževanju prevladujejo ženske.
[3] Objektiv, 4. marec 2023, str. 22.
