Sol se dela pozimi - VSAKDANJIK

Daša Ličen izpostavlja pomen jesenskih in zimskih del za sicer vse šibkejšo tradicijo pridelave soli v Piranskih solinah.

Daša Ličen

Sol se dela pozimi? Saj vendar vemo, da kristalizacija v bolj temnih, hladnih in vlažnih zimskih mesecih ni mogoča, da sol »pobiramo«, kot pravijo solinarke in solinarji, le v sončnih in suhih poletnih dneh. Verjetno se vam v povezavi s solinarstvom v misli prikradejo idilične podobe lesketajočih se kupov soli, ki so jih ravnokar pograbili v belo oblečeni solinarji. V resnici so prav dela v jesenskih in zimskih mesecih ključna za obilno in kakovostno pridelavo soli v sezoni, čemur pritrjuje star solinarski pregovor D’inverno se fa el sal ali naslovni Sol se dela pozimi.

Oktobra in novembra je torej čas za številna dela, ki so v luči poletnega pobiranja mnogokrat spregledana. V solinarskem koledarju je to čas »taciranja«, tj. pomembnega postopka sanacije blatne podlage »kavedinov« oziroma kristalizacijskih bazenov. Gre za obnovo blatnega sloja ali »petole«, ki mora biti venomer dovolj čvrsta in vitalna, da blato – kljub temu da sol nastaja neposredno na njem – ne zaide v sol. Taciranje zahteva vešče solinarje in solinarke, ki morajo petolo na suhem pustiti ravno dovolj časa, jo ob sanaciji obremeniti s karseda malo pritiska, predvideti učinke vetrov in včasih črno blato oblikovati z lastnimi rokami, da bi prišli do idealne teksture in nanosa. O postopku taciranja bi seveda lahko spisali veliko daljše besedilo, a naj povzamem, da se bela sol lahko rodi zgolj na zdravi petoli.

Slika 1: Pogled na zapuščene kavedine na Leri, v ozadju terme Lepa Vida (foto: Daša Ličen, Sečoveljske soline, 2025).

Ste nemara sedaj pomislili, da bi kristalizacija lahko potekala tudi na kakšni drugi, manj občutljivi podlagi? Niste prvi. Tudi v Sečoveljskih solinah so nekoč poskusili z betonsko podlago (še prej celo z azbestno). Še danes si na Leri (severnem delu Sečovljskih solin) z nekaj sreče lahko ogledate ostaline tega eksperimenta. Pravzaprav boste betonski bazen najlažje uzrli med obiskom Lepe Vide oziroma zdravilišča na prostem, kjer vas v poletnih mesecih proti (zasoljenemu) plačilu zmasirajo ali namažejo s solinskim blatom. Ker se je beton začel posedati, krhati in zahajati v sol, se je podlaga izkazala za neuporabno. Še dobro, saj danes vemo, da je ravno blato tisto, ki piransko morsko sol bogati z dodanimi vrednostmi.

Sol se torej prav zares dela tudi pozimi, saj brez pravega blata ni soli, a si ne morem pomagati, da prispevka ne bi zaključila s svarilom. Pred manj kot stoletjem, leta 1932, naj bi samo na Leri sol pridelovalo skupno 128 družin. V letu 2024 je po izračunih geografa Primoža Pipana (ZRC SAZU) na Leri delovala le še tretjina kristalizacijskih površin, medtem ko južni del solin (Fontanigge) ne obratuje več. O zamiranju solinarstva priča tudi dejstvo, da ima podjetje Soline d. o. o. med zaposlenimi danes verjetno več maserjev oziroma maserk kot solinarjev. Opevane in nujno potrebne petole tako marsikje ni več. Eno samo taciranje je pač ne more priklicati k obstoju, saj ponovna vzpostavitev petole narekuje več let skrbnega dela. Vse to nas vodi k naslednjemu vprašanju: bomo po vsaj 700 letih solinarske tradicije dovolili, da solinarstvo ugasne? Ker brez solinarstva ni niti solin (niti zdravilišča in partikularne biodiverzitete), pa se postavlja še pomembnejše vprašanje: bomo ohranili soline ali izračunali, koliko hotelskih namestitev bi lahko sprojektirali na tem ogromnem obmorskem področju?

Odgovorov nanju nimamo, lahko pa o sodobnem solinarstvu več izveste v izsledkih temeljnega raziskovalnega projekta Zrno soli, kristaliziranje sobivanja: solinarstvo kot izkustvena okoljska modrost. (ARIS J6-50196).