V prispevku Barbara Ivančič Kutin razmišlja o smrti in pomenu praznikov, povezanih z umrlimi, nekdaj in danes. Na kratko predstavi šege in navade na dan vseh svetih in na dan vernih duš, kot so jih v preteklosti poznali na Bovškem pa tudi marsikod drugje na Slovenskem in v širšem evropskem prostoru.
Barbara Ivančič Kutin
Večerna slovesnost na pokopališču v Bovcu. Foto: Zoran Rutar (zasebni arhiv avtorja), Bovec, 2006.
V tradicionalni družbi je bila smrt pomemben življenjski mejnik, ki so ga spremljali šege, verovanja in druge prakse, v katere so bili vključeni svojci in širša skupnost. Tako se je večina ljudi v domačem okolju spontano naučila, kaj pripraviti, kako ravnati, koga poklicati, ko se komu v hiši izteka in izteče življenje. V vsaki skupnosti so bili posamezniki z znanji in izkušnjami, ki so priskočili na pomoč (ženske, ki so umile in oblekle mrliča, bdele oz. molile ob pokojniku ipd.). V današnjem času, ko se je smrt močno institucionalizirala (ljudje le redko umirajo in umrejo doma), je človeška minljivost umaknjena od oči in iz vsakdanjika; brez neposrednega stika z izkušnjo umiranja in smrti se védenje in znanje o ravnanju v tej situaciji izgublja, prav tako tudi sprejemanje smrti kot neobhodnega dejstva, ki nam je dano z rojstvom. Pogovor o smrti, še posebej lastni ali bližnjih, je za večino ljudi neprijeten, na nek način tabuiziran. Toda vsakdo se prej ali slej sreča z izgubo drage osebe. Čeprav je smrt velik čustveni pretres za svojce, pa naj je ta pričakovana ali nenadna, se je treba najprej lotiti iskanja informacij o tem, kaj storiti, urejanja papirjev in organizacije. Slednje lahko v precejšnji meri prevzamejo ponudniki pogrebnih storitev. Žara, danes redkeje krsta, je največkrat brez postanka na pokojnikovem domu pripeljana naravnost v poslovilno vežico nekaj ur pred pogrebom. V primerjavi s časi, ko je umrli v odprti krsti do pogreba (v povprečju tri dni) ležal doma, medtem ko ga je skupnost hodila kropit, molit zanj in bdet ob njem, je zdaj neposreden stik s pokojnikom minimaliziran. Še je živ ritual, da verni svojci in prijatelji skupinsko molijo za pokojnega ob njegovi fotografiji in prižgani sveči (največkrat na njegovem domu ali v cerkvi); poleg pogrebne maše katoliki darujejo mašo še na 30. dan in na prvo obletnico smrti. Vse pogostejša je praksa, da svojci ob pogrebu udeležence prosijo, naj namesto za sveče in cvetje darujejo v dobrodelni namen.
Dan vseh svetih (1. november) in dan vernih duš (2. november) sta bila v preteklosti pomembna praznika, ko so se ljudje z različnimi ritualnimi ravnanji spominjali pokojnikov. Na prvi november, dan vseh svetih, so ljudje obiskali grobove prednikov in vseh drugih preminulih, ki so jim bili blizu. Že nekaj dni prej so grobove očistili in jih okrasili s cvetjem. Če se je le dalo, so se v domači kraj vrnili sorodniki, ki so živeli drugod. Prižgali so sveče, se posvetili misli na rajne in molili zanje. S pokopališča so šli k dopoldanski maši. Ta dan so se držali strogega posta (niso jedli mesa). Po popoldanskih litanijah vseh svetnikov v župnijski cerkvi je duhovnik kropil (blagoslavljal) grobove s kratkim obredom, pri katerem so sodelovali svojci; spremljala sta ga dva strežnika, eden je nosil kadilo in žegnano vodo, drugi pa kaselo (nabirko, puščico) za simbolične prostovoljne prispevke. Zvečer, že v temi, ob 20. uri, so se Bovčani in okoličani zopet zbrali ob grobovih svojcev. Pritajen šepet množice v soju neštetih sveč, vonj po vosku in krizantemah, vse to je na pokopališču ustvarjalo posebno svečano vzdušje, v katerem so ljudje čakali, da se oglasi moški pevski zbor in zapoje nekaj žalostink. Ta dogodek na bovškem pokopališču je tudi danes zelo obiskan. Po večerni slovesnosti so ljudje odšli domov, v okoliške vasi seveda peš, v tišini in misleč na rajne. Ta pot je bila posebna tudi zato, ker so vso noč zvonili zvonovi v vseh podružničnih cerkvah; doma so prižgali svečo in družina je kleče zmolila vse tri dele rožnega venca za rajne. Fantom, ki so zvonili v zvoniku, so gospodinje nesle okrepčilo (hrano, čaj, žganje). Nočnega zvonjenja na ta dan že dolgo ni več.
Drugi november, tako imenovani dan vernih duš ali vahte, je bil posvečen predvsem molitvi za verne duše, ki trpijo v vicah. Svojci pokojnikov so odšli k maši, otroci in siromaki pa so ta dan po hišah pobirali tudi dušne hlebčke. Gospodinje so jih zamesile iz koruzne moke z majhnim dodatkom pšenične. Za večjo pest velike kruhke za otroke in reveže so pekli skorajda pri vsaki hiši, tudi če so bili revni. Nabiralci so, ko so prišli v hišo, pozdravili: »Smo prišli hlebce brat za verne duše.. Ko so hlebček dobili, so se zahvalili: »Bog lonaj, Bog vam daj zdravja, Bog se usmili vernih duš!« Najpogosteje so tem kruhkom rekli prešice (presen, nekvašen kruh). Tako tudi v Posočju in na Bovškem, v Čezsoči tudi sirkovci (sirk je v narečju koruza). V okoljih, kjer so praznik vernih duš imenovali vahte, so jih imenovali vahtiči ali vahiči, ponekod križici zaradi vrezanega križa, spet drugod dušice. Poleg kruha so ponekod podarjali tudi jabolka, hruške, krompir, koruzni storž. V zameno so obdarovanci molili za pokojnike oz. za verne duše v vicah. Navada pobiranja po hišah je na Bovškem začela zamirati kmalu po drugi svetovni vojni, podobno tudi drugod po Slovenskem, čeprav so koruzne hlebčke še vedno pekli in z njimi obdarili sosede in obiske. Ponekod se je pobiranje hlebcev po hišah ohranilo kot otroška folklora, npr. v nekaterih vaseh na Tolminskem in v Benečiji. Danes se spomin na navado še vedno ohranja v gesti, da obiskom, ki pridejo v hišo med prvonovembrskimi prazniki, ponudijo kruh ali pecivo rekoč, da je za verne duše.
Gospodinja jemlje prešce iz krušne peči. Foto: Vito Čop, (Arhiv ISN ZRC SAZU), Tolminski Lom, 2000.
Dan obdarovanja revežev v zahvalo za molitev za umrle z namenom odpustka je zgodovini krščanstva v Evropi znan že iz 7. stoletja, sprva v Španiji, od koder se je razširil v Francijo, kjer so že v 10. stoletju v spomin na umrle 1. novembra popoldne menihi molili večernice za mrtve, zvonili zanje z zvonovi, naslednji dan pa opravili molitveno obredje in delili miloščino. Pobožnost se je v naslednjih stoletjih preko benediktinskih in kartuzijanskih samostanov razširila in udomačila povsod po Evropi, zamirati pa je začela po drugi svetovni vojni.
Tudi danes je dan spomina na mrtve dela prost dan, ki ga ljudje množično namenjajo obisku grobov. Sekularizacija in komercializacija se v (pred)prazničnih dneh odražata v oglaševanju storitev in izdelkov v javnih občilih, družabnih omrežjih, izložbah trgovin ter na stojnicah ob vhodih na pokopališča. Globine doživljanja oz. misli, namenjenih umrlim, seveda ne moremo oceniti po velikosti ikeban in številu prižganih sveč in njihovih ekoloških nadomestkov. Ne glede na individualno versko ali filozofsko prepričanje je smrt, takrat ko prinese soočenje z izgubo (naj)bližnjega, nekaj, kar se človeka globoko osebno dotakne; tedaj smo v današnji družbi morda še najbolj dovzetni za vprašanja, strahove, duhovni premislek o bivanju, vrednotah in vrednosti, minljivosti, namenu in smislu življenja nasploh.
Literatura in viri:
Ivančič, Barbara. 1998. Religiozni običaji in navade na Bovškem. B-diplomska naloga. Oddelek za sociologijo in sociologijo kulture, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 36.
Komac, Vlasta Terezija. 2003. Zakladnica bovške preteklosti. Nova Gorica: Branko, 123.
Kuret Niko. 1980. Praznično leto Slovencev 2. Ljubljana: Družina, 92–105.
Wikipedia, verne duše: https://sl.wikipedia.org/wiki/Verne_du%C5%A1e (dostop 5.10.2023).
