O pozabljeni obletnici konca prve svetovne vojne in o vedno novih izbruhih vojaških spopadov.
Maja Godina Golija
Slika 1: Razglas o prepovedi proste trgovine z moko, februar 1915.
Med novembrskimi martinovanji, pokušinami novega vina in ocenjevanji letošnje vinske letine je redkokdo pomislil, da 11. november ni le praznik sv. Martina, ampak tudi dan, ko je leta 1918 ob 11. uri Nemčija z antantnimi silami podpisala premirje in se je končala prva svetovna vojna. Čeprav so se boji še nadaljevali, tudi pri nas – na primer boji za severno mejo na Koroškem – se je s premirjem začel konec ene najbolj obsežnih in vseobsegajočih vojn v zgodovini človeštva, vojne, ki je v Evropi terjala življenja 10 milijonov vojakov in več kot 6 milijonov civilistov. [1] Težko je oceniti in razumeti trpljenja civilnega prebivalstva med prvo svetovno vojno, zlasti žensk in otrok, ki so se znašli ob nepravem času na nepravem mestu, ujeti v prepletene interese velesil in političnih elit – podobno kot ženske in otroci na številnih konfliktnih območjih v sedanjosti, če omenimo le Gazo, Libanon in Ukrajino. Prva svetovna vojna je bila v resnici vojna, v kateri so politične in vojaške elite prvič v zgodovini v veliki meri izkoriščale civilno prebivalstvo in njihovo trpljenje uporabljale kot orožje v bojih proti sovražnikom. Trpinčenje, iztrebljanje in izstradanje civilistov v letih 1914–1918 so postali del vojaške strategije, katere cilj je bil pridobiti prednost na bojišču in doseči zmago za vsako ceno. Raziskovalci prve svetovne vojne so si enotni, da Nemčija in Avstro-Ogrska nista bili poraženi le na bojišču, ampak sta vojno izgubili v zaledju, saj je bilo stradanje in trpljenje civilnega prebivalstva preveliko, država pa je bila na dolgotrajno izčrpavanje ljudi slabo pripravljena. [2]
Trpljenje, stradanje in širjenje bolezni, ki so zaznamovali čas prve svetovne vojne in obdobje po njej, so bili opozorilo, da so vojne nesmiselne, da prinašajo dolgotrajno gospodarsko stagnacijo ter fizično in psihično uničenje prebivalstva. [3] Vendar danes živimo v svetu, kjer je število vojn večje kot kadarkoli po koncu druge svetovne vojne. In ob številnih vojnih žariščih se sprašujemo, ali smo postali navajeni na to kot na novo normalnost. Ali nam res ni preostalo nič drugega kot pasivno spremljanje naraščajočega števila vojn, kjer predvsem civilno prebivalstvo plačuje najhujšo ceno? In ali kot svetovno prebivalstvo nimamo vpliva na to, v kakšnem svetu želimo živeti in kdo bo odgovarjal za izbruhe vedno novih in novih vojn? Kajti genocid v Gazi in iztrebljanje palestinskega ljudstva ni nekaj, na kar bi morali pristati, prav tako kot ni sprejemljivo in samoumevno ubijanje in mučenje civilistov na drugih konfliktnih območjih.
Trpljenje žensk in otrok, ki so se v prvi svetovni vojni borili za golo preživetje, ko so moški nosili orožje, žal ni nekaj, kar se je dogajalo le v daljni preteklosti, ampak se ponavlja tudi danes. Zato so besede, ki so jih zapisali leta 1917 lačni prebivalci Bleda, zelo podobne tistim, ki jih izrekajo današnji sestradani in izmučeni civilisti na vojnih območjih: “Mi reveži kateri nikakega zemljišča ne posedujemo, smo navezani edino na to moko, ki jo dobimo. Naši otroci so tako oslabeli, da se jih ne upamo pošiljati v šolo, ker se bojimo, da bi na cesti opešali. Mi samo taki reveži, da se nas Bog usmili.” [4]
Slika 2: Krikatura iz časopisa Marburger Zeitung o prepovedi nabave živil za lastne potrebe na podeželju, september 1918.
Viri in literatura:
[1] Mojca Šorn, Pomanjkanje in lakota v Ljubljani med veliko vojno, Ljubljana, 2020.
[2] Maureen Healy, Vienna and the Fall of the Habsburg Empire: Total War and Everyday Life in World War I, Cambridge, New York, 2004..
[3] Maja Godina Golija, “Hunger and Misery: The Influence of the First World War on the Diet of Slovenian Civilians,” in Food and War in Twentieth-Century Europe, ed. Ina Zweiniger-Bargielowska, Rachel Duffet and Alain Drouard, Farnahm, 2011.
[4] Arhiv Slovenije, 137/A/ 3384, škatla 623, Dopis blejskih občanov Okrajnemu glavarstvu Radovljica.
