Ob svetovnem dnevu varčevanja, ki ga obeležujemo 31. oktobra, Tatiana Bajuk Senčar piše o (ne)vsakdanjosti plačevanja z gotovino.
Tatiana Bajuk Senčar
Slika 1: Snopi bankovcev po 1000 pesov. Foto: Tatiana Bajuk Senčar, julij 2024.
Potovanje v tujino nam lahko služi za to, da se bolj zavemo stvari, ki jih imamo za samoumevne in so del naše vsakdanje rutine. Med obiskom Argentine to poletje sem spoznala, da sem se odvadila plačevati z gotovino. To, da se bolj zanašam na digitalne transakcije ali plačevanje s kartico, je ena od navad, ki so se ukoreninile v času pandemije, ko smo pogosteje uporabljali kartična in digitalna plačila, zlasti ob razmahu spletnih nakupov. Danes nam je v Sloveniji le redko treba obiskati banko, razen ob večjih ali zapletenejših postopkih. Plačevanje računov na spletu je pogosto cenejše, saj so provizije nižje. Pri vsakodnevnih nakupih in finančnih transakcijah tako ne potrebujemo gotovine, obstajajo pa tudi trgovine, restavracije – in celo parkomati – ki so popolnoma odpravili gotovinsko poslovanje.
Ti trendi se kažejo po vsem svetu, vendar lahko v določenih okoliščinah gotovinsko poslovanje dobi drugačno vrednost in funkcijo, zaradi česar ne moremo po navdihu plačevati izmenoma s kartico ali gotovino. V Argentini so te okoliščine povezane s kronično nestabilnim finančnim sistemom in nacionalno valuto, argentinskim pesom. Zaradi visoke stopnje inflacije in finančne nestabilnosti se Argentinci pogosto obrnejo k stabilnejši tuji valuti, najpogosteje k ameriškemu dolarju. Bolj ko je argentinsko gospodarstvo negotovo, bolj se Argentinci zatekajo k uporabi ameriških dolarjev (ali drugih tujih valut).
Zato je v Argentini ameriški dolar močno vpet v finančni vsakdan. Od leta 2011 dalje je argentinska nacionalna vlada uvedla stroge omejitve pri nakupu dolarjev in nadzor uradnega menjalnega tečaja. Kot se v takih primerih pogosto zgodi, je takšna omejevalna politika spodbudila nastanek črnega trga za ameriške dolarje, ki je tako dobro uveljavljen, da ima svoj neuradni, a priznani menjalni tečaj, imenovan modri dolar (Dólar blue), ki ga dnevno objavljajo celo nacionalni časopisi in mednarodni finančni mediji. Tečaj modrega dolarja je vedno precej višji od uradnega menjalnega tečaja. Letos julija je bil tečaj modrega dolarja za približno 35–40 % višji od uradnega menjalnega tečaja. Vendar je bil tečaj modrega dolarja, tako kot v večini primerov črnih trgov, namenjen le poslovanju z gotovino. Pri nakupih v Argentini s kreditnimi karticami, ki so sicer bolj priročne, je menjalni tečaj za dolarje ali evre bližje uradnemu menjalnemu tečaju. To je pomenilo, da se mi je kot turistki finančno veliko bolj splačalo zamenjati dolarje v argentinske pese po tečaju modrega dolarja kot plačevati s karticami ali zamenjati pese v banki. Nekatere trgovine v Argentini, predvsem tiste, ki prodajajo turistom, pri določanju cen v dolarjih namesto v pesih uporabljajo modri tečaj dolarja, ki je objavljen na spletu. Ta tečaj je v veljavi tudi pri večjih nakupih.
Tako sem med potovanjem spoznala svet vzporednega menjalnega trga, ki je sicer tehnično nezakonit, a je v argentinskem vsakdanjem življenju močno zasidran. Argentincem vzporedni trg in modri dolar namreč ponujata višjo stopnjo donosa za njihove devizne prihranke. Ena od zame najbolj presenetljivih stvari pri tem je bila količina gotovine oz. bankovcev, s katerimi so se te transakcije izvedle. Uradni menjalni tečaj je v juliju znašal približno 950 argentinskih pesov za ameriški dolar, tečaj modrega dolarja pa je nihal med 1370 in 1400 pesov. Bankovce za 1000 argentinskih pesov so najpogosteje uporabljali pri menjavah na črnem trgu, medtem ko so bili 100-dolarski bankovci najbolj zaželeni za menjavo v pese. Če bi želela zamenjati bankovce nižjih vrednosti, npr. za 5, 10 ali 20 dolarjev, bi dobila nižji menjalni tečaj. Ko sem prvič menjala denar, sem ga naenkrat zamenjala preveč – nisem namreč pričakovala ogromne količine bankovcev, ki sem jih prejela. Zamenjala sem 300 dolarjev – tri bankovce po 100 dolarjev – po ceni 1370 pesov za dolar in prejela 411.000 pesov, kar je pomenilo, da sem prejela 411 bankovcev po 1000 argentinskih pesov. Bili so zapakirani v snope stotih bankovcev po 1000 pesov, ovitih z gumijastimi elastikami, da se bankovci ne bi raztresili. Teh paketkov nisem mogla spraviti niti v torbico, kaj šele v denarnico. Pri vseh plačilih na potovanju je bilo treba prešteti velike količine bankovcev, pogosto večkrat.
Slika 2: Kup bankovcev, potreben za plačilo računa v restavraciji. Foto: Tatiana Bajuk Senčar, julij 2024.
Druga presenetljiva značilnost trga modrih dolarjev je njegova vseprisotnost. Ko sem svoje doživetje omenila nekaterim prijateljem v Ljubljani, so mi pripovedovali o svojih izkušnjah z inflacijo v zadnjih letih Jugoslavije in o črnem trgu nemških mark, ki je bil v bližini glavne tržnice in se je tako razširil, da je segal vse do Tromostovja. V argentinskih mestih sicer obstajajo določeni predeli, podobni zgoraj omenjenemu črnemu trgu, kjer lahko denar zamenjaš na ulici, vendar so po mestih razporejeni tudi številni lokali, o katerih obstoju se govori zgolj od ust do ust. Eden od takšnih lokalov, za katerega sem izvedela od sorodnika, je stal nasproti stavbe, v kateri smo bivali. Kot kakšna banka je imel ustaljene uradne ure. Prijatelj mi je posredoval kontakt osebe, s katero sem komunicirala preko aplikacije WhatsApp in ki je poslovala tudi ob koncih tedna. Ko si se dogovoril o znesku dolarjev, ki si ga želeli zamenjati, in menjalnem tečaju, so na tvojo lokacijo poslali kurirja z denarjem.V razmerah relativne stabilnosti lahko pri izbiranju načina plačevanja za blago in storitve odločajo številni dejavniki, med drugim udobje, osebne preference ali transakcijski stroški.
V državah z vzporednimi trgi pa ima lahko denar različne vrednosti, pri čemer ljudje razvijajo številne strategije, da bi te razlike ob soočanju z gospodarsko negotovostjo instrumentalizirali v svojo korist. Tako je ravno gotovina pogosto denarno sredstvo za premostitev in izkoriščanje teh razlik.
