Avtor razmišlja o gospodarskih priložnostih, ki jih ima Slovenija.
prof. dr. Valentin Skubic
Že pokojni Janez Drnovšek je trdil, da v Sloveniji ne potrebujemo nobene gospodarske usmeritve, važno je, da živimo od danes na jutri in smo prilagodljivi. Kot malo gospodarstvo smo tako in tako že po naravi prilagodljivi, vendar na ta način ne bi smeli zanemarjati slovenske tradicije, ki nikoli ni imela megalomanskih načrtov, kot je bil nekdanji Litostroj in še mnogo drugih socialističnih gigantov, ki so pri nas načrtno rasli po vojni in so z menjavo družbenega sistema klavrno propadli. Danes se lovimo z visokimi tehnologijami, ki rastejo kot gobe po svetu, še vedno pa pri tem slabo vidimo, v čem so naše prednosti v svetovnem gospodarstvu.
Prav gotovo so to neokrnjena narava, neokrnjeni gozdovi in lesne surovine, ki jih ti gozdovi nudijo. A pri nas je propadla tudi lesnopredelovalna industrija, kot da bomo v bodoče živeli od robotov, avtomobilskih prevozov in nekega računalniškega čarovništva, ki ga danes predstavljajo kriptovalute in podobne mahinacije. Ko pa je treba nekaj vzeti v roke, smo pa vedno bolj odvisni od drugih. Tako ne bo šlo naprej; če se ne bomo opirali na lastne prednosti in tradicije, ki jih v Sloveniji ni malo, bomo postajali žrtve globalnega svetovnega gospodarstva. V globalnem svetu slovenske kapacitete ne pomenijo nič, če ni slovenske izvirnosti in slovenske kvalitete. V takem gospodarjenju lahko samo razprodajamo slovensko zemljo in slovenske surovine.
Izdelava lesenih hiš, celo hotelov, postaja vse bolj cenjena orientacija nazaj k naravi, mi pa – kot da smo slepi. Tujcem prodajamo hlodovino in še to si bodo morali kmalu sami priti podirat v naše gozdove. Edino lesne sekance še izdelujemo, pohištvo pa je že tako in tako plastično. Les je med drugim manj gorljiv od plastike, zahteva višje kritične temperature, da zagori, zato je tudi zato primernejši za gradnjo bivališč. Je odličen toplotni izolator in naraven material, nastal iz sodelovanja sonca, vode in ogljikovega dioksida s pomočjo fotosinteze. Vse to zelo pozitivno vpliva na živa bitja in vsaj zato bi moral biti še vedno nepogrešljiv pri gradnji človeških in živalskih bivališč.
Druga slovenska priložnost v svetovnem merilu je najbrž turizem, vendar ne tak, kot ga gledamo najpogosteje, ko vlačijo trume tujcev po naši deželi zaradi cenene radovednosti, ampak turizem, kjer bi si tujci malo aktivneje in z večjim zanimanjem kot samo iz firbca ogledali našo deželo in prinašali dohodek. Zdaj se še vedno dogaja, da privlečejo zelo številčne skupine (po pet do deset avtobusov naenkrat), potem jim pa hočejo v nekaj dneh razkazati vse bisere naše dežele. Tak turizem je že postal problem tudi drugod po svetu, na primer v Benetkah, Rimu, Barceloni in drugih turistično najbolj obiskanih mestih, in se ga že mnogokje branijo. Slovenija bi morala razvijati aktivnejši turizem, kjer bi tujci tudi peš ali s kolesi potovali po naši deželi, čim večkrat, po možnosti tudi skromno prespali in bi kaj odnesli od naše dežele in tudi pustili kak evro več, kot jih pustijo.
Ogled naše dežele bi kazalo tesneje povezati z etnološkimi posebnostmi posameznih krajev in običajev. V Sloveniji se mnogo dogaja, a tujcem se tako mudi naprej, da nimajo dosti od tega. Spominjam se, da so na Blejski grad pripeljali več avtobusov angleških turistov na večerjo, ravno ko sva s pokojno soprogo večerjala na tamkajšnji terasi. Nagnetli so jih v notranje prostore gradu, kjer so ob slabi razsvetljavi večerjali, med tem pa so jim Gorenjci v narodnih nošah plesali, zganjali hrup in dvigali prah s tal. Ali ne znamo ponuditi nekaj naše posebnosti in prednosti? Ko sem pred časom pisal o tem, da bi lahko tudi naše propadajoče kozolce toplarje organizirali v poceni prenočišča za potujoče turiste po deželi, so se mi smejali. Tudi kakšna manjša pomoč turistov iz velikih mest pri kmečkem delu bi najbrž ostala v bolj živem spominu kot nagnetene večerje v zaprtih prostorih ob divjem plesu domačinov v narodnih nošah.
Iz obupa in zapostavljanja kmečkega stanu naši kmetje opuščajo živinorejo tudi na živinorejsko tradicionalno močnih območjih in se posvečajo lahkotnejšemu turizmu. Ko nastopi karantena, je pa katastrofa. Kmet je pri nas zadnja luknja na vladajoči piščalki. Od napornega velemestnega življenja si tuji turisti želijo prav sprostitve v naravnem okolju, ne pa brezglavega dirkanja po tuji deželi, ki jo niti približno ne razumejo in ne doživijo. Ko doma pregledujejo nabrane fotografije, niti ne vedo, kaj gledajo in kako živi naš človek. Nekdaj je bil prav to namen pravega turizma in popotovanja po tujih deželah. Slovenci nismo rojeni za težko industrijo in tuje avtomobilske lakirnice, ampak bi morali znati ceniti svojo etnologijo in jo pokazati tujcem.
