Vanja Huzjan meni, da je ustanovitev medresorske fokusne skupine za uravnavanje neprimernega vedenja otrok otrokom nevarna.
Vanja Huzjan
Ko sem 30. junija na portalu MMC RTV SLO prebrala naslov Posebna skupina bo spremljala nevarne otroke in mladostnike,[1] me je začelo skrbeti. Še nikoli v času mojega življenja se mi v teh krajih ni zdelo mišljenje odraslih tako nevarno za otroke. Nevarni otroci?
Novica sporoča, da bo z jesenjo začela delovati medresorska skupina strokovnjakinj, ki naj bi »obravnavala in prepoznavala duševne motnje pri nevarnih mladostnikih in otrocih.« (Ali ste tudi vi zavohali evgenično noto?) Nevarni otroci so »multidisciplinarni, ne zgolj pedagoški problem.« (Odrasli nevarnega vedenja so seveda svetovni problem.) Začetna sestava skupine ne neti upanja: vodja skupine bo psihiatrinja Vesna Švab, sicer profesorica na Medicinski fakulteti in soustanoviteljica Šenta, namestnica vodje bo direktorica Vzgojnega zavoda Planina Leonida Zalokar, nekdaj sama ‘nevaren otrok’, sekretariat skupine pa bo koordinirala političarka Simona Pirnat Skeledžija, zaposlena v kabinetu prvega ministra. Kot svetnica SMC se je pred skoraj desetimi leti zavzemala za zmanjševanje popivanja med mladoletnimi Ljubljančani. O Leonidi Zalokar sploh ne morem pisati, ker me besnilo pelje v skrajno žaljive vode; poslušajte si kak njen govor. Z ozirom na njeno dozdajšnjo držo (udrihanje po starševski vzgoji, ki jo imenuje permisivna, podpiranje kaznovanja mladostnikov ipd.) težko verjamem in zaupam, da bo skupina udejanjila program vračanja otrok in mladostnikov v njihovo »naravno šolsko in družinsko okolje,« kajti Slovenija je med »najbolj institucionaliziranimi državami.« Hkrati naj bi skupina s programom »intenzivne pomoči na domu« pomagala »tudi pri reševanju problematike nasilja med romskimi otroki.« Sistemski rasizem je nag!
Slika 1: Zabod med krošnjami.
Kako pa postanejo otroci nevarni? Težave so lahko »družinski razlogi [Kaj to pomeni?], zlorabe, v izjemnih primerih tudi psihopatije[2] in znaki duševnih motenj, najpogosteje pa so vzroki v socialnih okoliščinah.« Če so najpogostejši vzrok neprimernega vedenja mladostnikov socialne okoliščine, se sprašujem, ali se jih bodo gospe Švab, Zalokar in Pirnat Skeledžija lotile z »obravnavo in prepoznavo duševnih motenj.« Pa kdo ima tu motnje?! Res nevarno. A najnevarnejše se mi je zdelo sporočilo, da se z ustanovitvijo skupine postavlja temelje za »celovit, odgovoren in povezovalen pristop« k »zaščiti otrok in mladostnikov.«
Kar me je spomnilo na dogajanje med obema vojnama na področju otroškega zdravstva, ko sta bolezen pod drobnogled vzela (zdravniška) stroka in oblastna politika. Čeprav je pisec časnika Slovenec 11. januarja 1941 na strani 7 za »bolezni socialnega značaja« predlagal »pomoč socialnega značaja« in so že v 18. stoletju nekateri zdravniki opominjali, da je zoper jetiko najbolje spremeniti družbo (Jaunig 2007), so veljale bolezni, ki jih je povzročala revščina, za moralno oporečne, odklonske.[3] Predstojnik nevrološko psihiatričnega oddelka ljubljanske deželne bolnišnice in zagrizen nasprotnik alkohola Ivan Robida je leta 1922 izdal knjižico Boj alkoholu, v kateri je pojasnil zvezo med revščino in odklonskostjo: »Pa še drugo žalostno posledico kaže pijančevanje v rodbini: otroci staršev, ki so vdani alkoholu, ki so slabotni in zanikarni, mnogo jih umre že v najnežnejši dobi, ker niso življenja zmožni. Njih odporna moč napram raznim boleznim, osobito pa nalezljivim, je jako majhna. Naglo jih nalezejo in težko jih prebole. Kar pa je morda najžalostnejše, otroci takih staršev neredko podedujejo nagnjenje do pijače, so torej rojeni in zaradi tega neozdravni pijanci, mnogo jih je slaboumnih in bedastih, mnogi trpe na božjasti in drugih živčnih in duševnih boleznih in končajo svoje žalostno življenje po hiralnicah in blaznicah. Marsikateri izmed njih pa je ne glede na nezadostno in zanemarjeno vzgojo, dasi ne blazen, pa duševen slabič, manj vreden človek, vdan zlobnosti in koleba vse življenje med ječo in blaznico« (Robida 1922: 6).
Dravsko banovino je zanimalo narodovo drevo, še posebej popki, zato je ustanavljala t. i. higienske zavode. V ljubljanski Higienski zavod je bil vključen Zavod za zaščito mater, dojenčkov in otrok, ki je nudil pomoč bolnim otrokom in svetoval materam ter izdajal knjižice o negi, pomembnosti prehrane za razvoj otrok in sploh preventivni skrbi za ugoden razvoj najmlajših. Pod okriljem Higienskega zavoda so delovali še Otroška ambulanta, ki je otrokom revnejših slojev nudila brezplačno pomoč, brezplačna Posvetovalnica za prehrano, nego in higieno dojenčkov in otrok do šestega leta starosti za vse sloje prebivalstva, Dom za matere in dojenčke, ki je sprejemal predvsem nedonošenčke iz porodnišnice, dojenčke, ki so ostali brez matere, in socialno nezaščitene matere takoj po porodu. V Domu sta delovala tudi Oddelek za pouk o materinstvu, ki je za bodoče matere organiziral tečaje o pripravi na porod ter o prehrani in negi dojenčka, in Oddelek za zdravstveno zaščito učencev oz. Šolska poliklinika, ki je šolarje do 14. leta sprejemala na Aškerčevi cesti in skrbela za t. i. šolsko sistematiko (Borisov 1995; Kresal 1998; Šorn 2007; Dobaja 2014). Odlično! Točno tako tudi sama razumem namen delovanja institucij. Toda! Higienski zavod je gostil tudi antropološki odsek socialnomedicinskega oddelka, ki ga je vodil Božo Škerlj. Ustanovljen je bil leta 1929 kot »pedološki ambulatorij šolske poliklinike,« kjer so potekale evgenične raziskave. Škerlj se je najprej ukvarjal s sestavljanjem rodovnikov ljubljanskih otrok na ljudskih šolah, ko pa je »leta 1930 dobil ustrezne antropološke instrumentarije,« je začel s srhljivim »antropometrijskim delom na šolskih otrocih, športnikih in prostitutkah« (Cergol Paradiž 2009: 414).
Odrasli so tisti, ki ustvarjajo najnevarnejše družbene razmere za otroke, zato so odgovorni za najnasilnejše vedenje. Otroci niso »nedolžni«; tako kot odrasle jih sučejo libidinalni in agresivni impulzi. A vendar so odrasli zgled in ne nasprotno. T. i. nevaren otrok je natanko zrcalo nevarne družbe.
Slika 2: Nevarni_a mladostnik_ca
[1] https://www.rtvslo.si/slovenija/posebna-skupina-bo-spremljala-nevarne-otroke-in-mladostnike/750511.
[2] Zalokar je skupaj s psihologinjo Andrejo Pšeničny, ki se sicer ukvarja s tržno uspešno psihoterapijo izgorelosti, pred kratkim ustanovila Inštitut za znanstveno proučevanje in raziskovanje psihopatije. Uspeli sta s »pohodom po medijih,« kjer se oglašujeta s strašenjem družbe pred domnevno rastjo psihopatije.
[3] Anthony Giddens je vznik modernih inštitucij, opirajoč se na Foucaulta, povezal z izumom odklonskosti, ki je socializiral revščino, potepuštvo in norost. Ti so do tedaj veljali za naravne parametre obstoja, z institucionalizacijo pa so postali odvisni od družbenih intervencij (Giddens 2000: 177).
Viri:
Borisov, Peter. 1995. Ginekologija na Slovenskem od nastanka do 80. let 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Cergol Paradiž, Ana. 2009. Evgenika na Slovenskem v perspektivi spola. Zgodovinski časopis 63 (3–4), 408–425.
Dobaja, Dunja. 2014. Skrb legalne zdravstveno-socialne službe za prehrano mater in otrok v obdobju okupacije na območju Ljubljanske pokrajine. V: Zgodovina je slastna. Kulturna zgodovina hrane (2). Drugi panel. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Inštitut za novejšo zgodovino. [Predavanje]. (https://www.youtube.com/watch?v=BggvUC_whz0).
Giddens, Anthony. 2000. Preobrazba intimnosti. Spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih družbah. Ljubljana: Založba /*cf.
Jaunig, Senta. 2007. V objemu množičnih morilk. O pogledih na bolezen skozi epidemije in čas. V: Lipič, Fran Viljem: Bolezni Ljubljančanov, ki jih je leta 1828 opazoval Fran Viljem Lipič, doktor medicine, poprej zdravnik ordinarij mesta Ljubljana, sedaj na univerzi v Padovi redni profesor medicinske prakse. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 77–90.
Kresal, France. 1998. Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Robida, Ivan. 1922. Boj alkoholu! Ljubljana: Zdravstveni odsek za Slovenijo.
Šorn, Mojca. 2007. Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.
