Vanja Huzjan razmišlja, o čem govorimo, ko govorimo o ustvarjalni krizi.
Vanja Huzjan
Spomnila sem se, da sem sodelavcu konec meseca obljubila zapis za Vsakdanjik [1]. Pričakovano, kot znak odpora, se mi je izostrila misel na to obvezo prav pred praznino »lista« na zaslonu. Že več dni se trudim uloviti ritem pisanja članka. Začetka pisanja. Pravzaprav imam shranjenih kar nekaj začetkov pisanja. Ne gre, čeprav so že vsi »svinčniki ošiljeni« in že vem, kam bom usmerila problemski žaromet. No, včeraj se je oglasila sodelavka s podobno težavo – da ima blokado. Z izkušnjo enake zagate sta jo podprli drugi sodelavki. Kar odleglo mi je; v teh občutkih nisem sama. Toda za kakšne, katere občutke gre? Kaj se dogaja?
Splošno sprejeto je, da te občutke ustvarja t. i. ustvarjalna kriza, ki jo poznajo raznovrstni ustvarjalci v obdobjih brez navdiha. Toda kaj je to ustvarjalna kriza? Ali ne gre za miselno pregrado, za vrsto odpora, ki ne pusti misliti onkraj? Kaj človeka privede v ta položaj? V stanje odpora, ki ga človek občuti kot praznino. Nič »pametnega« mu ne pade na pamet. Ob čemer je trpnost neznosna, saj so na delu občutki krivde in zato tesnobe – članek je vendar treba oddati na določen datum, ki se silovito približuje!
V psihoterapevtski obravnavi se odpor najpogosteje izrazi kot nezmožnost spominjanja. Misel se namreč zaradi spoznavne bolečine ne sme približati vzrokom težav (simptomom). Ali gre pri ustvarjanju besedil za podobne mehanizme? In če, katero bi bilo tisto spoznanje, ki bi raziskovalcu onemogočalo misliti? Misliti je naporno … še posebej, »če ni v ozadju kakšnih čustev« [2]. Tako torej! Strasti mi manjka! Zoprno spoznanje! Mišljenje in čustvovanje nista nasprotni umski dejavnosti, temveč temeljno povezani.
Nekoč sem slišala mnenje, da človek lahko, tako čez palec, počne karkoli … da če se le dovolj poglobi v neko stvar, ga bo ta »zagrabila« in bo gotovo odkril nekaj novega; vsaj zase. Kar se je slišalo razveseljujoče. Po letih pisanja raznolikih prispevkov z res različnimi temami v okviru humanistike lahko to misel potrdim. Pa vendar – ali ne bi bilo strasti več ob eni sami, a življenjski izbiri teme in ob povsem stabilnem financiranju znanosti, pa čeprav na račun plač, ki jih krasijo podoktorski znanstveni nazivi?
[1] Vnaprej opozarjam, da ta članek lahko užali občutljive bralce.
[2]Lešnik, Bogdan: Temelji psihoanalize: opombe h konceptom. Ljubljana: Založba /*cf., 2009, str. 15.
