Gašper Raušl piše o filmskem seminarju Dnevi etnografskega filma, ki je v začetku marca potekal na ZRC SAZU.
Gašper Raušl
Izrazu »vizualna antropologija« se vse pogosteje pridružuje pojem »večnačinska antropologija«. Ta nakazuje nekakšno levitev poddiscipline, ki v ospredje postavlja raznolike načine ustvarjanja in posredovanja antropološkega znanja (Collins, Durington in Gill 2017: 142). V tem okviru se je letošnja seminarska oblika filmskega seminarja DEF povezala z zavestjo o nujnosti dialoga na več ravneh – med udeleženci festivala, raziskovalci in avtorji filmov, protagonisti filmov, pa tudi med različnimi raziskovalnimi pristopi. Filmski seminar, ki so ga organizirali Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Slovensko etnološko društvo v sodelovanju z Oddelkom za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, se je posvečal sodobnim disciplinarnim trendom v vedi, tako na ravni pristopov kot tudi vsebine.
Filmski seminar je z izborom filmov z vsega sveta odražal različne družbene in kulturne motive. Hkrati je s pogovori omogočal spodbuden prostor za primerjanje različnih tem ter načinov dokumentiranja in izražanja (npr. različni snemalni pristopi) in na ta način opozoril na preplet vsebine (topika filma) in forme (kako je narejen) v etnografskem filmu. Ti dve kategoriji se prilagajata specifičnim kontekstom umetniškega in raziskovalnega dela.
Slika 1: Po projekciji filma Šola za življenje (foto: Anja Vatovec, 3. 3. 2026).
Filmski seminar se je odprl s filmom Ursulle Möll Ea – dom na otoku Givær, ki je najbolje odražal tematski poudarek seminarja na raziskavah medčloveških in okoljskih odnosov. V filmu spremljamo Olaug Olsen, ki na vetrovnem otoku Givær na severu Norveške skrbi za ovce in race gage. »Etnografskost« je v filmu prisotna na dveh ravneh, vsebinski in oblikovni. Film etnografsko prikaže življenje protagonistke, njen vsakdan in medvrstne odnose, ki jih spleta z živalmi in neposrednim okoljem. Način, kako je film narejen, je prav tako etnografski – dolgotrajno opazovanje, dialog z udeleženci, prilagajanje raziskovalnega procesa, aktivno sodelovanje v vsakdanjih praksah itd. Film na ta način razkrije kompleksnost etnografskega procesa, ki je relacijski in nepredvidljiv. Film Ea – dom na otoku Givær žal ne posveti veliko pozornosti zvoku in njegovemu razmerju s podobami, medtem ko sama lokacija snemanja prispeva k njegovi estetskosti in občutku umirjenosti.
Kot primer bolj premišljene uporabe zvoka s podobno etnografsko zasnovo raziskave je bil prikazan film umetnice Diane Heise Govorica bobna. Ta t. i. vizualni esej spremlja izdelavo mavricijskega okvirnega bobna, imenovanega ravann. Film zaznamujejo trenutki, kjer avtorica s kombinacijo dveh vizualnih medijev (videa in fotografij) upočasnjuje pripoved in s tem poudarja kontemplacijo, medtem ko posnetki od blizu v kombinaciji z zvokom gledalca potegnejo v doživljanje posamezne faze izdelave bobna. Film Govorica bobna izhaja iz in je posnet za skupnost samo, po drugi strani pa presega lokalni okvir in opozarja na širši pomen ohranjanja kulturne dediščine. Čeprav avtorica ne izhaja neposredno iz discipline in črpa navdih iz umetnosti, pa vsebina in forma filma odražata osnovne sestavine observacijskega filma.
Na festivalu je bila močno zastopana produkcija slovenskih avtorjev in avtoric. Filma Šola za življenje avtorice Mance Filak in Tudi morje je modro avtorice Aneje Kralj neposredno obravnavata kompleksnost etnografske raziskave vsakdanjika v izbranih družinah. Oba filma v ospredje implicitno postavita žensko izkušnjo – Manca spremlja protagonistko, ki se je skupaj z možem odločila, da svojih otrok ne bo vključila v vrtec oz. šolo, medtem ko Tudi morje je modro prikazuje vsakdanje življenje matere in njeno dnevno rutino, prepleteno z gospodinjskimi opravili in skrbstveno nego. Če film Šola za življenje temelji na dolgotrajnem terenskem delu in na ta način pri gledalcu vzpostavi občutek bližine in procesualnosti, pa Anejina krajša terenska raziskava poudari časovnost in situacijsko izkušnjo. Oba filma pod vprašaj postavljata razmerje med raziskovalko in protagonistko, kar je na filmskem seminarju odprlo zanimivo razpravo. V filmu Šola za življenje je avtorica aktivno vključena v vsakdanjik družine, pri čemer naracija nastaja skozi sprotne interakcije in dialoge, kar poglablja razumevanje odnosov. Nasprotno Tudi morje je modro deluje bolj opazovalno in fragmentarno, z distancirano perspektivo brez neposredne interakcije. Kljub razlikam oba filma ponujata intimen vpogled v večplastnost družinskega življenja.
Čeprav so vsi filmi izhajali iz etnografskih terenskih raziskav, so bile razlike v njihovih izvedbah in končnih izdelkih. Film Caroline Némethy Plevelno sorodstvo skozi narativno pripoved oriše življenje dveh žensk – avtoričine mame in babice – ki se v vsakdanjem življenju posvečata zeliščarstvu in zdravilstvu. Posebej izstopa kombinacija z animirano risbo, ki vizualno dopolnjuje in interpretira pripoved protagonistk. Film tako prepleta ustaljene pristope vizualne antropologije s sodobnim pridihom večnačinskosti, kar ublaži neposrednost posredovanja osebno zaznamovane, mestoma tudi boleče zgodbe širši javnosti.
Nasprotno pa film Linus Louwes Odmevi divjine, v katerem avtorica skozi Beloveško puščo na Poljskem in njenega najbolj znanega prebivalca, evropskega bizona, razmišlja o konceptu divjine, temelji na senzoričnem pristopu s poudarkom na zvoku. Tematsko prepričljiv film z inovativnim pristopom vzpostavi sugestivno filmsko izkušnjo, zaradi česar njegova mestoma šibkejša tehnična izvedba ne deluje moteče. Zaporedno predvajanje obeh filmov je nakazalo, kako različni pristopi lahko sooblikujejo določene tematske in diskurzivne poudarke v antropologiji.
Festival je predstavil tudi film Chiare Cavarazan Čutiti, vedeti, ki raziskuje delo Chena Huja, kitajskega izdelovalca tradicionalnega pohištva. Film prikazuje njegovo doživljanje oblikovalskega procesa, s čimer je odprl vprašanje filma kot medija za posredovanje nevizualnih čutnih izkušenj. Vzpostavlja se kot dokumentarna predstavitev protagonista, ki gledalčevo sprejemanje usmerja z uporabo glasbe. Ob tem sledi sodobnim disciplinarnim usmeritvam, ki črpajo iz performativnih umetnosti.
Ustaljenemu participatorno-observacijskemu pristopu sledi film Sarah Lunaček Vzdušje poroke. Film predstavi vzdušje, ki ga med poroko soustvarjajo ženske, s čimer krepijo povezanost širše družine ter ustvarjajo zaščitni zvočni in družbeni ovoj okoli sicer skrite neveste. Film prikazuje svojevrsten družben kontekst in uporablja bolj tradicionalen pristopu, ki ga je mogoče zaznati pri avtorjih s področja afrikanistike. Vzdušje poroke z observacijskim pristopom in dostopom avtorice do intimne sfere skupnosti gledalcu odpira številna vprašanja o predstavljenem načinu življenja.
Festival je predstavil tudi dva filma iz Severne Makedonije: Ni več rogov niti kopit avtorja Vladimirja Boceva in Čebelarji iz Zagrada Gašperja Raušla. Oba filma, vsak na svoj način, prevprašujeta odnose ljudi z okoljem in živalmi. Ni več rogov niti kopit predstavi poseben način prevoza hlodov iz gozda ter življenje ljudi, ki opravljajo to težko delo, medtem ko Čebelarji iz Zagrada spremlja vsakdan Uroša in Cane, ki čebelarita na odmaknjenih gozdnatih območjih nad Skopjem. V obeh primerih kamera gledalca zvabi v intimnost vsakdanjega življenja protagonistov. Oba filma implicitno ustvarjata občutek oddaljenosti, bodisi zaradi uporabljene tehnologije, tematike ali prikazanega načina življenja na določeni lokaciji, hkrati pa odpirata razmislek o motivih snemanja etnografskega filma. Film Vladimirja Boceva skuša ujeti še zadnje trenutke prakse, ki izginja, medtem ko je film Gašperja Raušla bolj usmerjen v opis vsakdanjega načina življenja.
Posebej je izstopal zadnji film programa, Galjevica Naška Križnarja, posnet leta 1977 na S8-mm filmski trak, ki predstavi bivalne razmere, arhitekturne značilnosti in družbene dinamike izbrane lokacije v predmestju Ljubljane. Film je del širše etnografske raziskave delavskega naselja Galjevica, v kateri je sodelovala Mojca Ravnik. Film je mogoče razdeliti v dve sferi: etnološko, kjer z opazovanjem in naracijo predstavi takratne razmere v naselju, ter kreativno, ki izpostavlja raziskovalno igrivost in ustvarjalnost. Poleg tega je Galjevica pomemben zgodovinski dokument v razvoju etnografskega in vizualno-antropološkega raziskovanja v Sloveniji.
Slika 2: Občinstvo pred projekcijo filma Galjevica (foto: Anja Vatovec, 4. 3. 2026).
Program filmskega seminarja je poudaril različne raziskovalne pristope, ki vplivajo na vsebino in formo izdelkov, kot tudi na to, kako jih dojema občinstvo. Pristope so oblikovali tudi aktualni disciplinarni trendi, kot so večnačinskost, senzoričnost, animacija itd. Filmski seminar DEF se je tako izkazal kot bogat vir etnografskih raziskav in pristopov za širšo disciplino ter hkrati izpostavil pomen sodelovanja in dialoga v vizualni antropologiji.
