Funkcije, krivulje in valovi
Avtorica razmišlja o prevladujočih podobah in konceptih v pripovedih o času pandemije.
Tatiana Bajuk Senčar
* Article in English under title Experiencing pandemic time. Link at the end.
Ko sem v času karantene pospravljala dom, sem naletela na nekaj muzejskih vstopnic in računov z družinskega enodnevnega izleta v Padovo med zimskimi počitnicami. Tistega dne smo kljub napovedi krasnega vremena imeli izjemno srečo. Čeprav je bil še februar, je bil zrak skoraj pomladanski. Kot vsi ostali sem takrat že spremljala novice o novem koronavirusu. Težko jih je bilo prezreti, saj so mediji vsak dan spremljali napredovanje virusa iz Kitajske po vsej Aziji. Čeprav so takrat že poročali o osamljenih primerih okužbe v Evropi, nismo razmišljali o tem, ko smo načrtovali svoj izlet – virus je bil še “drugje”.
Šele nekaj dni po našem potovanju, ko smo v medijih zasledili poročila o napredovanju virusne okužbe v Italiji iz enega od njegovih žarišč v Lombardiji proti Benečiji, so spomini na ta brezskrbni dan postali nekaj povsem drugega. Naš obisk je sovpadel z datumom prvih odkritih primerov novega virusa v nekem kraju blizu Padove – in tako smo se nemudoma zavedli skrb vzbujajoče bližine virusa, ki ni bil več le novica, temveč je postal potencialni dejavnik v našem vsakdanjem življenju. Dneve in tedne, ki so sledili, sta zaznamovala še večja pozornost do vseh novic, povezanih z virusom, in čakanje na pojav pandemije v Sloveniji kot na kakšno nevihto.
Opazila sem, da so črte, funkcije, krivulje in valovi postali pomembni koncepti, ko pišemo ali govorimo o pandemiji. Špekulacije o prisotnosti virusa v Sloveniji so krožile že tedne pred odkritjem prvega uradnega primera okužbe. Še vedno se spomnim, kako so na poročilih predstavljali zemljevid potovanja prvih odkritih primerov okužbe v Sloveniji. Šlo je za ljudi, ki so se okužili ali pa že zboleli v tujini in virus s seboj prinesli domov. Te črte potovanj niso ponazarjale zgolj mobilnosti in socialnosti oseb, temveč so služile tudi kot tirnice za napredovanje virusa, utrjene v dnevih in tednih, preden človek sploh spozna, da je okužen.
Na eni od televizijskih oddaj, posvečenih virusu, je nastopila znanstvenica, ki je opisovala, kako se je njena ustanova pripravljala na potencialni prihod virusa v Slovenijo. Pojasnila je, zakaj so tako hitro sprejeli načrt: “Mi vemo, kaj je eksponentna funkcija.” Ta strma krivulja predstavlja strašansko škodo, ki jo lahko virus glede na visoko stopnjo kužnosti – kar je ena od njegovih značilnosti – hitro povzroči, in nam je hitro postala znana. V trenutku, ko se odkrije prvi primer okužbe, država vstopi v pandemični čas in z občutkom matematične neizogibnosti zasede svoj prostor na viralni krivulji, pri čemer države zasedajo različna mesta glede na časovni potek okužbe. Ko sem se sprva pogovarjala s prijatelji in sorodniki po svetu, smo primerjali naše različne umeščenosti v pandemični čas, ki ga določa virusna krivulja: “Ste en teden pred nami,” ali: “Mi smo dva tedna za vami.”
Strokovnjake ob napredovanju virusa sprašujejo, kje smo na viralni krivulji – ali smo dosegli njen vrh, vrh epidemije, ali še ne. “Kdaj smo” v času pandemije je povezano z odgovorom na “kje smo” na krivulji. To pozicioniranje nato služi kot osnova za ukrepe, ki preoblikujejo življenje in tudi vnašajo občutek izven-časnosti. Ta izhaja iz skrčenih ritmov in praks, ki običajno določajo tempo naše vsakdanjosti.
Ob napredovanju v času pandemije – skupaj z mnogimi drugimi državami, ki se borijo z virusom – je postalo jasno, da te virusne krivulje lahko naredijo veliko različnih poti. Stopnjo njihove strmosti določajo nešteti dejavniki. Pogosto se znajdem pred spletno stranjo Univerze Johna Hopkinsa o covidu-19, kjer lahko primerjam virusne krivulje različnih držav, kar mi omogoča, da ugotovim, kje in kdaj se nahajamo v pandemičnem času in prostoru.
Seveda te krivulje ne povedo cele zgodbe. Njihove čiste linije temeljijo na številkah in statističnih podatkih. Ti odražajo usodo ljudi, ki so zboleli, so hospitalizirani ali so izgubili boj z virusom. Ne vključujejo vseh, na katere je virus vplival, neposredno in posredno, ki se ne uvrščajo med omenjene statistične kategorije. Kljub temu te virusne črte in krivulje ohranjajo svojo pripovedno moč.
V teh dneh, ko se zdi, da nam je uspelo “zravnati krivuljo”, se zdi tudi, da pogovori o valovih postajajo vse bolj razširjeni, saj odražajo poročanje in razprave o potencialnih ponovnih izbruhih okužbe ob delnem ali večjem sproščanju karatenskih omejitev. Mediji objavljajo poročila o stanju v državah po svetu, ki pa nas ne seznanjajo samo s primeri postopnih ukinitev karantene, ampak, žal, že tudi s primeri novih valov virusne okužbe.
Mislim, da bodo valovi prišli v ospredje tudi v razpravah in diskurzih o vsakdanjem življenju v tej fazi pandemije, zlasti ko doživljamo postopno opustitev nekaterih omejitev. Valovi bodo ta mesec ključna podoba v zvezi z morebitnim ponovnim izbruhom virusa, bodo pa lahko tudi koristen koncept za predstavljanje raznovrstnih posledic in vpliva virusa na številne dimenzije družbenega življenja. Valovi lahko postanejo tudi miselno orodje za razmišljanje izven linearnih okvirov ter spremljanje in prilagajanje preživetvenih strategij v nenehno spreminjajočih se okoliščinah.
One Comment
Comments are closed.