Upokojenka razmišlja o tem, kaj je v življenju res nujnega. Matematika? Zdravila? Mobilni telefon?
I. T.
Malo stvari v življenju človeka je res brezpogojno nujnih. Po navadi rečemo, to tako mora biti. Jaz poznam le tri primere, za katere menim, so res nujni. Najprej so to matematična pravila. Drugi primer, ki ga razumem kot nujnega, je jemanje zdravil, ko zdravje odpove. Tretji primer: vse, kar se rodi, nujno tudi umre, pravi reklo. Seveda imam raje kakor nujno izbiro. Toda vedno ta ni mogoča.
Matematike v mojem upokojenskem življenju je malo. Včasih seštevam ali odštevam kupljene stvari, plačane položnice. Računam po osnovnih pravilih računstva. 2 + 2 = 4, ne more biti 7, kajne. Uporabljam predvsem naravna števila: 1, 2, 3 … Če matematika ne bi bila nujna, res ne vem, kako bi gradili ceste, mostove, nebotičnike in proizvajali tisoče drugih stvari.
Zdravje je področje, ki je vsakemu med nami zelo pomembno. Vsi želimo biti zdravi. In znanost z izrednim razvojem nam marsikaj omogoča. Tudi zdravila. Kakor hitro človek vstopi v proces zdravljenja, so zdravila nujen pogoj v procesu. Post je lahko le začetek. V večini primerov pa so pogoj zdravila iz majhnih škatlic iz lekarne. Ko človek okreva, brez nujnih zdravil pač ne gre.
Ugotovimo torej, da je življenje eno samo. Želimo ga čim dlje ohraniti. Življenje lahko primerjam z gibanjem ure. Ura zelo lepo enakomerno teče oz. se kazalci gibljejo. Dokler človek vsaj malo giblje, vsaj diha, je še živ. Lahko bi rekla: življenje je enako gibanje. Če hočemo živeti, moramo nujno gibati. Z rokami, z nogami, teči in, najpomembneje, dihati.
V vsakodnevnem življenju pa si ljudje poleg navedenega naložimo še celo vrsto drugih neodložljivih opravil. Dostikrat si govorimo: še to moram. Tudi to je nujno treba narediti. Napredek družbe nas neprestano vleče naprej. K sreči večji del lahko izbiramo in se odločamo z »ja« ali »ne«.
Zato je dobro, da ljudje hodimo v šole in se učimo. Že vzgoja in pouk nas naučita in prepričata, kaj v življenju je nujno. Gotovo kdaj tudi naše želje. Znanje je verjetno ena od naših želja. Kot upokojenki mi znanje seveda vedno prav pride. Če drugega ne, vsaj funkcionalna pismenost.
Med funkcionalne predmete danes gotovo sodi tudi telefon. Funkcija telefona je prenos govora oziroma sporočil. Sodobni pametni telefoni z različnimi aplikacijami postajajo vse bolj nujni. Vsi prav dobro vemo, da telefon že dolgo ni več le otroška igra šepetanja besed od ušesa do ušesa. Je presneto resna stvar. Ni pa še vse v obliki aplikacij na telefonu. Papirnata potrdila in obvestila v vsakodnevnem življenju za zdaj, k sreči, še veljajo in pomagajo ljudem.
Vse bolj torej moramo iti v korak s časom in napredkom. Stara dobra tradicija ne prepriča več povsod, sploh na področju komunikacije. Sodobnost pred človeka postavlja dialog na gumb. Digitalna doba koraka, skoraj teče, tako hitro, se mi zdi, se vse spreminja. Elektrika postaja motor razvoja. Zaradi elektrike potem menjavamo razne aparate. Tudi telefone. Z elektriko se močno spreminja tudi naše razumevanje življenja. Povsod poplava informacij. Saj vendar toliko govorimo, beremo, gledamo kot nikoli do zdaj v zgodovini. Vse razumemo?
Sem posameznik, ki ne pozna vseh ciljev in zahtev sodobnega časa. Urgentnih oziroma nujnih postaja vse več stvari. Skoraj preveč. Ljudje, čeprav ne vemo vsega, večinoma sledimo »nujnim« stvarem in jih kupujemo. Le kam nas pelje napredek? Bo gumb odgovor za vse?
