Vanja Huzjan pred začetkom šolskega leta razmišlja o učiteljskem poniževanju otrok v šoli.
Vanja Huzjan
Slika 1: “Najboljši način, da kot odrasli zagotovite, da vas bodo otroci poslušali, je, da jim prisluhnete” (Jean-Marie Muller: Non-violence in Education). Foto: Tina Javornik, 2024.
»Joj, mislim, da ne bi smela govoriti o tem.«
»Daj no, zakaj pa ne?«
»Ljudje bi morda narobe razumeli, kar hočeva povedati, veš.«
»Ne, saj to je del šolskega vsakdanjika.
Daj no, pogovoriva se o nasilju v šoli, srček.«
Tako je sicer o seksu pela ameriška glasbena zasedba iz 80. let Salt–N–Pepa. Če je bil seks do nedavnega tabu tema, je to danes gotovo agresija. Vendar ne agresija v običajnem pomenu napada, temveč kot izraz nasilja. Kaj imam v mislih, ko govorim o nasilju v šoli? Ne mislim na medvrstniško nasilje, ne na nasilje staršev nad učiteljicami, celo ne na nasilje učencev nad učiteljicami, o čemer vse se je že pisalo v strokovnih in publicističnih krogih, pač pa na nasilje osnovnošolskega osebja nad otroki. Ne, ne govorim o sodobnem, zakonsko uravnavanem kaznovanju kot pedagoškem orodju za discipliniranje vedenja (npr. opomin, ukor, prešolanje ipd.). Ne, ne govorim o foucaultovskem institucionalnem nadziranju telesa (npr. šolska in oddelčna pravila, kot je npr. tiho in mirno sedenje učencev). Govorim o poniževanju in zatiskanju oči pred nasiljem drugih, torej o nespoštljivosti, o krnjenju otrokovega dostojanstva. Kokhiro Matsuura, generalni sekretar Unesca med 1999 in 2009, je zapisal, da je nasilje globoko zasidrano v zavesti ljudi in močno prežema kulturo 21. stoletja.[1] Zato je »izobraževanje za mir, človekove pravice in demokracijo neločljivo povezano s stilom poučevanja, ki mladim in manj mladim posreduje odnos dialoga in nenasilja [poudarila V. H.]«.[2] Gre za zgled, za kulturo šole, za t. i. šolsko klimo, o kateri so mi pripovedovali učiteljice in učitelji na terenu. Sogovorniki so mi pojasnili, da je šolska klima odvisna od šolske oblasti in, dodajam, občutka ogroženosti. Šolsko osebje ima občutek, da mu državne oblasti (Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje) krnijo avtonomijo, da mu vodstvo šole ne zaupa, da so starši agresivni, da so otroci razvajeni. Slabo plačani čutijo pritisk Zavoda za šolstvo, da morajo spremeniti razredno klimo,[3] in javnosti, da morajo učenci pokazati mednarodno primerjalno boljše učne rezultate.
V patriarhalni strukturi sveta so ženske tiste, ki negujejo in skrbijo za druge, otroci pa so tako kot starci, reveži, brezdomci, mentalno bolni, alkoholiki, narkomani, migranti in člani LGBTQIA+ skupnosti obrobni člani patriarhalne skupnosti. Kam bodo osnovnošolske učiteljice usmerile svoj gnev? Navajam nekaj pričevanj:
»Dediščina poniževanj otrok je živa. V zbornici je zelo različno; eni so se zataknili v času pred 40 leti, drugi so zelo kreativni, tretji so pet let naprej.«
»Nasilje, nespoštljivost nikoli nista v redu. Če se mene vpraša, jaz bi marsikoga pospravila iz šolskega okolja – učitelj ne more biti nekdo, ki v osnovi človeka ne spoštuje kot človeka!«
»Nasilje je, ampak to gre vse pod preprogo; naj ostane dobra šola, prijazna šola. Vendar dobra šola je zame tista, ki šibke zaščiti!«
»Tudi danes zagotovo obstaja nasilje odraslih nad otroki; včasih hitro kaj rečeš, kar po premisleku ne bi.«
»Fajn je, da je človek tok samokritičen, da se zazre vase pa reče: ‘A to delam prav al ne?'[. . .] Zakaj bi otroka poniževal pa mu dajal vedet, da je manjvreden? [. . .] Posmehovanje je nasilje.«
Slika 2: Slika 2: “Kdo so ti ljudje? Kako razmišljajo? Kaj počnejo?” Foto: Siniša Borovičanin, avgust 2024.
Posmeh je način vzgajanja šolskih otrok, predšolskim je namenjeno strašenje. O obeh pedagoških oblikah sta pisala že Arnold van Gennep v Manuel de folklore français contemporain (1837–1958) in Françoise Zonabend v Dolgem spominu (1993). Če odrasli moč otrokovega magičnega mišljenja lahko izkoristijo najprej za strašenje, se pozneje temu istemu mišljenju lahko posmehujejo. Ker imajo moč nad otrokom. Neka učiteljica je opozorila na nekaj drugega: »Zame je še večje nasilje psihično, in sicer zanemarjanje otroka. Ravnodušnost do otroka, da je ta neopazen. To se mi zdi nasilno.« In res, filozof Jean-Marie Muller je v besedilu Non-violence in Education (2002) priporočil, naj šolsko osebje nagovori ustvarjalnost učencev in se jih upa vprašati, kakšno rešitev priporočajo sami. »Če to naredimo, se resda odrečemo določeni moči nad njimi – a hkrati s seboj prinesemo nekaj avtoritete. Najboljši način, da kot odrasli zagotovite, da vas bodo otroci poslušali, je, da jim prisluhnete [poudarila V. H.].«[4] Prvi pogoj tega pa je, da otroci ne obstajajo zgolj v postvareli obliki in v službi političnih ciljev (za narodovo drevo, za plačevanje naše pokojnine ipd.). Najprej morajo otroci družbo resnično zanimati: Kdo so ti ljudje? Kako razmišljajo? Kaj počnejo?
Srečno, starši, srečno, učiteljice, za naše otroke tudi tega septembra dvigam pest.
[1] Več o tem Žižek 2007.
[2] https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000127218
[3] https://www.zrss.si/stiki-s-prakso/aktualno/varno-spodbudno-ucno-okolje/
[4] https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000127218
Literatura in viri
Gennep, Arnold van. 1837–1958. Manuel de folklore français contemporain. Paris: Auguste Picard.
Matsuura, Kokhiro. 2002. Preface. V: Muller, Jean-Marie: Non-violence in Education. Paris: UNESCO: IRNC.
Muller, Jean-Marie. 2002. Non-violence in Education. Paris: UNESCO: IRNC.
Zonabend, Françoise. 1993. Dolgi spomin: časi in zgodovine v vasi. Ljubljana: ŠKUC: FF.
Žižek, Slavoj. 2007. Nasilje. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.