Nasilje v šoli

Tako je sicer o seksu pela ameriška glasbena zasedba iz 80. let Salt–N–Pepa. Če je bil seks do nedavnega tabu tema, je to danes gotovo agresija. Vendar ne agresija v običajnem pomenu napada, temveč kot izraz nasilja. Kaj imam v mislih, ko govorim o nasilju v šoli? Ne mislim na medvrstniško nasilje, ne na nasilje staršev nad učiteljicami, celo ne na nasilje učencev nad učiteljicami, o čemer vse se je že pisalo v strokovnih in publicističnih krogih, pač pa na nasilje osnovnošolskega osebja nad otroki. Ne, ne govorim o sodobnem, zakonsko uravnavanem kaznovanju kot pedagoškem orodju za discipliniranje vedenja (npr. opomin, ukor, prešolanje ipd.). Ne, ne govorim o foucaultovskem institucionalnem nadziranju telesa (npr. šolska in oddelčna pravila, kot je npr. tiho in mirno sedenje učencev). Govorim o poniževanju in zatiskanju oči pred nasiljem drugih, torej o nespoštljivosti, o krnjenju otrokovega dostojanstva. Kokhiro Matsuura, generalni sekretar Unesca med 1999 in 2009, je zapisal, da je nasilje globoko zasidrano v zavesti ljudi in močno prežema kulturo 21. stoletja.[1] Zato je »izobraževanje za mir, človekove pravice in demokracijo neločljivo povezano s stilom poučevanja, ki mladim in manj mladim posreduje odnos dialoga in nenasilja [poudarila V. H.]«.[2] Gre za zgled, za kulturo šole, za t. i. šolsko klimo, o kateri so mi pripovedovali učiteljice in učitelji na terenu. Sogovorniki so mi pojasnili, da je šolska klima odvisna od šolske oblasti in, dodajam, občutka ogroženosti. Šolsko osebje ima občutek, da mu državne oblasti (Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje) krnijo avtonomijo, da mu vodstvo šole ne zaupa, da so starši agresivni, da so otroci razvajeni. Slabo plačani čutijo pritisk Zavoda za šolstvo, da morajo spremeniti razredno klimo,[3] in javnosti, da morajo učenci pokazati mednarodno primerjalno boljše učne rezultate.