Miha Kozorog piše o tem, kako policijsko nadzorovanje alkohola v prometu zatre vsakdanjo družabnost in kako se vsakdanjik vendarle ne da kar tako.
Miha Kozorog
Foto 1: Fantje v gostilni po nedeljski maši, Vitanje, 1977. Avtor: Jože Hudales. Vir: Dokumentacija Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL / Etnoinfolab.
Prav verjetno je, da bo ta zapis zbudil nasprotovanje in zgražanje. Pričakuje se, da o zadevi, o kateri bom govoril, na takem mestu govorimo normativno, da jo obsojamo, tukaj pa se tega nenapisanega pravila ne bom držal. Gre za alkohol za volanom, vendar v posebnih okoliščinah, kjer se mi zdi vreden posebne obravnave.
Kot terenski etnolog imam posebno strast do skrajnega vzhoda Slovenije. Na poti tja pa se pogosto ustavim v neki vaški gostilni, ker mi ravno tam zadiši kava in je lastnica zgovorna gospa. Prav rada pokramlja, kaj je novega v okolišu. Vprašam jo tudi o poslu. Ko mi je nazadnje pojamrala, da jim ne gre najbolje, sem želel biti pameten: »Ja, seveda, covid je naredil svoje, ljudje ne hodijo več v gostilne.« Pa me je presenetila: »Ne le covid, zdaj so tu še policaji!« Vse se je po njenem spremenilo na slabše, ko je Hrvaška vstopila v »šengen«. Ko Slovenija na južni meji ni več potrebovala policistov, jih je preselila sèm, njihovo število se je naenkrat pomnožilo, zato zdaj prežijo že na vsakem križišču. Pribila je, da bodo najboljše premestili v manj odročne kraje, zato zdaj tekmujejo, kdo bo bolj učinkovit. Učinkovitost pa se v teh krajih meri s številom prestreženih alkoholiziranih voznikov.
Morda je gospa pretiravala, morda teh policistov le ni toliko, morda le niso na vsakem križišču. A govorila je iz izkušnje: ljudi je v gostilni vse manj, tja pa ne hodijo več, ker je policijskega nadzora preveč. Tako sem slišal na poti, a ko sem prišel na cilj, sem tam v vaški gostilni znova poslušal o policijskem nadzoru (zaradi spremenjenega območja prostega prehajanja meje) in posledično zredčenih obiskovalcih.
Foto 2: V gostilni po nedeljski maši, Vitanje, 1977. Avtor: Jože Hudales. Vir: Dokumentacija Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL / Etnoinfolab.
Geografija tega območja ni nepomembna. Vasi so razpršene na medsebojni razdalji več kilometrov in gravitirajo proti večjim središčnim vasem, kjer so gostilne. Teh v manjših vaseh ni, ker je tam premalo ljudi. Gostilne so pomembna institucija lokalne (še posebej moške) družbe. Za šankom se ljudje srečujejo, si pripovedujejo to in ono, se spominjajo, dogovarjajo, bentijo, prihajajo z dela in se tja odpravljajo. Vmes pa nekaj spijejo – pogosto alkohol. Domačin tu in tam v gostilno skorajda mora iti, saj se tam potrjuje članstvo v skupnosti, ustvarja sosedstvo in bližina. Toda ker vasi niso blizu druga drugi (in povrhu je vsaka vas raztegnjena na več kilometrov), morajo v gostilno z avtom. Taksija ali česa podobnega tam nimajo. Da bi se izognili policiji, uporabijo stranske, občasno gozdne ceste.
Policija je v lokalno družbo posegla – in jo s postavljanjem zased vinjenim domačinom začela zatirati – tudi drugje. Na drugem koncu Slovenije so mi pripovedovali o dogodku na neki planoti s tremi vasicami in eno gostilno, kjer so se ljudje s planote ob vikendih pač srečevali. V eni sami akciji so policisti – tako domačini – kaznovali več deset ljudi. V neki drugi gostilni pa sem lahko z lastnimi očimi gledal, kako so se policisti z obiskovalci spustili v igro mačke z mišjo, kot bi organi pregona med sabo tekmovali pri kaznovanju družbe. Čeprav so kaznovani razvili številne strategije izogibanja in izigravanja, so nekdaj živahno lokalno druženje policisti – s svojimi strategijami prestreganja in kaznovanja – uspešno skrčili. Podobnih zgodb in primerov je še veliko.
Marsikdo bo ob teh primerih rekel, da je tako že prav, saj alkohol nima kaj iskati za volanom. Vinjeni voznik ogroža sebe in druge. Še huje: kaj če so na cesti otroci? Naj torej tisti, ki se ne znajo družiti brez alkohola, ostanejo doma (pa čeprav so doma nekje, kjer se občasno počutijo osamljeni). V času »woke kulture« se je verjetno nesmiselno v zagovor gostilniške družabnosti izgovarjati na tradicije, češ da je takšno druženje del nekega vsakdanjika, saj »woke kultura« pometa prav s spornim, tj. politično nekorektnim vsakdanjikom.
Ampak moja poanta je drugje – želim poudariti dvoje. Najprej to, da ni vsak vsakdanjik »neoporečen«, skladen z normirano podobo sveta. Ljudje počnejo stvari, za katere po eni strani ne moremo reči, da so nemoralne, saj so zelo vsakdanje, po drugi pa tudi niso brezmadežne, še manj pa politično korektne. Drugič pa to, da si vsakdanjik poišče pot do svoje uresničitve, kar je v Iznajdbi vsakdanjosti poudarjal Michel de Certeau. Ljudje se pri poseganju oblasti v njihov vsakdanjik ne dajo kar tako. Poskušajo biti iznajdljivi, poiskati načine, kako se izogniti tistemu, ki uvaja nova pravila. Izumljajo trike in taktike, kako preslepiti in ukaniti moč, ki deluje proti toku. Kajti če že nimajo na voljo taksija, ki bi jih odpeljal iz gostilne, premeteno razvijajo načine, kako vseeno ohranjati gostilniški utrip z ljudmi, s katerimi imajo veliko skupnega. In ta neubogljivost jih povrhu še zabava – jih povezuje v družbo.
