Avtorica razmišlja o prednostni nalogi šolskega sistema.
Vanja Huzjan
Stara šola v Črnotičah. Foto: Mojca Ravnik (25. 4. 1989)
Prvi september naj bi bila ritualna ločnica med brezskrbnimi počitnicami in učnimi obveznostmi. Ko odstranimo mitološke sestavine, ostane le datum. V času razpadanja »starega« sveta so brezskrbne počitnice luksuz. Odbor Združenih narodov za otrokove pravice je avgusta letos pravico do čistega, zdravega in trajnostnega okolja opredelil kot temeljno otrokovo pravico. Šolske obveznosti so namenjene zbiranju točk. Nasploh se tekmovalnost v kapitalizmu razkriva kot zbirateljska strast: zbiramo točke v trgovini in v znanosti ter kopičimo predmete, nekateri stanovanja, avte, jahte ipd.
Okoljska kriza, ki jo povzroča neumerjeno izkoriščanje narave, je tudi kriza otrokovih pravic. Majhni otroci so brez okoljske »krivde,« a jih vsako leto umre 1,7 milijona »zaradi okoljske škode, ki se ji je mogoče izogniti«, kot opozarja Unicef [1]. Poleg tega je 152 milijonom otrok kršena temeljna pravica do izobraževanja – njihovo (prisilno) delo prispeva k družinskemu gospodarstvu [2]. Lastniki produkcijskih sredstev izkoriščajo producente, producenti pa s svojim delom izkoriščajo naravo, zato je eden novejših imperativov »nedelo.«
Zaradi vsega naštetega prvega septembra fantaziram o zaščiti in opolnomočenju otrok kot prednostnih nalogah šolskega sistema. Ne gre za misel o prometni varnosti ali zaščiti pred covidom-19. V mislih imam zaščito pred grozečo (nepredvidljivo, nestabilno) prihodnostjo naših otrok. Prednostna naloga šole bi morala biti opolnomočenje otrok za solidarnost v boju za lastno prihodnost. Se pravica do vednosti se v tej luči kaže kot anahronizem? Ne, nasprotno! Je temelj opolnomočenja otrok za pravično in okoljsko vzdržno družbo.
Slovo od počitnic. Foto: Vanja Huzjan
[1] https://www.mladina.si/227026/med-temeljne-pravice-otrok-uvrstili-pravico-do-cistega-okolja/
[2] https://www.dnevnik.si/1042890117
