Saša Poljak Istenič piše o posebnih zimskih prevoznih sredstvih na Pohorju. Pležuhi se danes uporabljajo za zabavo, postali so sanke za odrasle.
Saša Poljak Istenič
Slika 1: Pležuharja na Pohorju. Foto: Saša Poljak Istenič, 20. 1. 2024.
S pležuhom sem se prvič srečala na Voglu. Ob vhodu v kočo, kjer smo dopustovali, so ležale nenavadne sanke, narejene iz smučke in nanjo pritrjenega sedeža z ročaji. Ko so se ustavile žičniške naprave, so odraslim in otrokom omogočili nova doživetja na snegu, saj so ob spuščanju po bregu od sankača oz. pležuharja zahtevala dobro ravnotežje in nekaj spretnosti pri zavijanju. Najprej sem mislila, da so plod ustvarjalnosti lastnika počitniške koče, ko pa me je prijatelj podučil o imenu tega prevoznega sredstva, sem hitro ugotovila, da gre za etnološko posebnost vzhodnega dela Slovenije.
Slika 2: Plakat za dirko s pležuhi. Foto: Saša Poljak Istenič, 12. 1. 2024.
In res, ko smo začeli dopustovati na mariborskem Pohorju, sem jih začela videvati povsod. Na Piskru, najdaljšem smučišču na Arehu, smučarje na začetku in koncu vožnje pozdravljata plakata, ki vabita na spuste s pležuhi. Plakata sta stara že več kot desetletje, tradicija (tudi neorganiziranih) spustov s pležuhi za rekreacijo in zabavo pa še mnogo več. Upravljalec smučišča jih omogoča v določenih terminih proti plačilu vozovnice za krožno kabinsko žičnico, še posebej pa so priljubljeni, ko se sezona za smučarje že konča, snega pa je še dovolj, da se lahko spustijo do doline ali vsaj del poti. Tekmovanja v spustu s pležuhi, ki jih sicer na Štajerskem redno prirejajo športna društva ali smučišča, popularizirajo to lokalno posebnost tudi izven izvornega okolja.
Slika 3: Pležuharja pred nočnim spustom z vrha Mariborskega Pohorja. Foto: Saša Poljak Istenič, 17. 2. 2024.
Pležuhi naj bi izvirali iz hribovja nad Dravo. Medtem ko jih na levi strani Drave imenujejo s tem imenom, ki ga najdemo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, mu na desni strani pravijo pok. Poznajo ga tudi v delu Slovenskih Goric, kjer mu pravijo drdlec. Ime pležuh naj bi izviralo iz besede plezati, v pomenu drseti po gladki površini (-> pležem) in označevalo človeka, ki pleže, ime pok pa iz nemške besede za kozla (der Bock). O izvoru tega zimskega prevoznega sredstva po trditvah etnologov, ki so ga raziskovali – naj omenimo kustosinjo Slovenskega etnografskega muzeja Barbaro Sosič in pa Karin Gradišnik, ki je kot študentka etnologije raziskovala pležuh za seminarsko nalogo – ni dosti znanega; sprva so jih izdelovali iz dog odrabljenih sodov oz. ukrivljenih desk, na katere so pritrdili dva nosilca, nanju sedež in na sedež še krmilo. Danes so to precej bolj izpopolnjeni pripomočki, nekateri imajo celo oblazinjene sedeže in luči na nosilcih, ki so v pomoč pri nočnih spustih. Za prodajo jih izdeluje mizarsko podjetje iz Selnice ob Dravi.
Sliki 4 in 5: Pležuhi domače izdelave, ki uporabniku z oblazinjenim sedežem omogočajo udobnejšo vožnjo. Foto: Saša Poljak Istenič, 20. 1. in 17. 2. 2024.
Pri nas doma smo jih izdelali sami, ko smo začeli pozimi redno dopustovati na Pohorju. Stare smuči smo skrajšali na ustrezno dolžino, za nosilce uporabili letve za strešnike, ki so nam ostale od prenove strehe, za sedež smo kupili vezano ploščo (ker so nam deske, ki smo jih našli doma, popokale po prvi uporabi), za ročaje pa smo uporabili nosilce zgornjega ležišča lesenega pograda. Postali so najpriljubljenejše rekreativno sredstvo mojih najstnikov, kadar pridejo na Pohorje, sploh kadar sneg ne dopušča drvenja s smučmi po pohorskih strminah.
Slika 6: Pležuhi domače izdelave z uničenimi smučkami. Foto: Saša Poljak Istenič, 17. 2. 2024.
Slika 7: Popravilo pležuha – menjava uničene smučke. Foto: Saša Poljak Istenič, 17. 2. 2024.
Reference:
Sosič, Barbara. 2012. Pležuh, pok ali drdlec: Naprava za spuščanje po snežnih strminah. Etnolog 32: 169–176.
Gradišnik, Karin. 2018. Pležuh v Selnici ob Dravi. Seminarska naloga. Sv. Duh na Ostrem Vrhu: [K. Gradišnik].
