Zapis prinaša impresije zadnjih dni, ki jih zaznamujejo nedoslednosti, govorice in pričakovanja.
P. J.
Impresije minulih dni: maske več niso obvezne, so pa priporočene. A ko pogledam naokoli, jih velika večina po trgovinah denimo še kar nosi. Za vsak primer? Česa?
Sina so včeraj ponoči v trebuhu zajeli močni krči, spominjajoči na tiste, ki jih je imel, preden so mu pred leti odrezali slepič. Tega več nima, torej to ni. Noč preživim bolj ali manj na nogah, z roko na njegovem trebuhu. Ga skušam pomiriti, usmeriti v predihavanje, sproščanje. Nekajkrat poskuša bruhati, proti jutru dobi bledo različico driske. Zjutraj kličem pediatrinjo. Sestra mi pove, da je zdaj protokol tak, da je najprej treba zdravnici napisati e-sporočilo, ko ona utegne, ga prebere in se odloči, kako naprej; najbrž da brez testa na covid pred morebitnim obiskom v zdravstvenem domu ne bo šlo. A na test je treba prav tako počakati, se nanj naročiti; ni mogoče kar priti, narediti test in iti naprej na pregled. Z urgence bi nas prav tako najbrž napotili najprej k osebni zdravnici. Ampak – sin ne more hoditi, zvija se od bolečin. Kaj torej narediti? Sestro vprašam, če bi si v primeru, da bi šlo za njenega otroka, tudi želela odgovor, da se je treba držati trenutnega protokola obravnave pacientov. Pokaže svojo človeškost in mi da zdravnico na telefon. Ta pojasni, da v šolah razsajajo različice trebušnih viroz, in svetuje protibolečinsko tableto. Naj počakamo, da pa se v vsakem primeru otrok v šolo ne bo mogel vrniti brez potrdila, da ni okužen s covidom. Zdravilo učinkuje, sin zaspi in se zbudi brez kakršnih koli trebušnih težav. Kot je prišlo, je to, kar je bilo, tudi minilo. Sinovi razredničarki napišem, da otroka ni bilo v šolo, ker ga je bolel trebuh – in ga ne nameravam testirati na covid.
Dan prej pri šivilji, ki sicer dela na UKC, med kramljanjem o minulih tednih izvem, da naj bi vsi zdravniki na UKC v podpis dobili dokument, s katerim so se zavezali k molčečnosti in k temu, da bolezni v čim večji meri skušajo pojasnjevati z diagnozo “okužba s covid-19”. So to neutemeljene govorice, ali lahko kdo odpre pisarne UKC? Kroženje takšnih govoric kaže, da se že med zaposlenimi podpira zaupanje, da je to, kar živimo in kar se gremo, »kar nekaj«, čudno in zrežirano. Medtem ko se obe strinjava, kakšno norčevanje iz ljudi je deliti turistične bone, medtem ko si vse manj ljudi lahko plača osnovne stroške in medtem ko je otrokom vse težje odvzeti telefone in jih odstraniti izpred računalniških zaslonov.
Danes mi prijateljica pove, da je od prijatelja prijatelj, 23-letnik s stalnimi zdravstvenimi težavami, pred dnevi umrl. V UKC. In da so svojci ob tem morali podpisati, da je umrl zaradi – covida.
Sicer je junij. Čas najdaljših dni in najkrajših noči. Čas približevanja konca šolskega leta, do sedaj največkrat s tem tudi vsaj malo bolj sproščenega dihanja, ker marsikakšna šolska ali obšolska obveznost kmalu odpade, ker vsaj za nekaj tednov sledi čas »manj«, nekakšne upočasnitve, predaha pred novim jesenskim zagonom. Vsaj na nekaterih področjih. Čas, med drugim, tudi veselja ob morebitnem dopustu, izletih, druženju; veselja zaradi več sonca. Letos iščem občutke – v čem uživati, česa se veseliti, radostiti. Tega, da se (še) lahko izrazim in delim svoje izkušnje ter izkušnje drugih v – najbrž – polčasu med dvema razglašenima epidemijama, saj nam drugi val vsakodnevno napovedujejo.
Tega, da si v vsesplošnem občutenju nemoči, kaj nam delajo, vsak dan posebej ponavljam, da je moja moč ogromna – še vedno lahko vplivam na lastno počutje, na počutje svojih bližnjih oziroma soljudi, na to, kakšne odnose imam z njimi, na to, ali delujem ali ne in ali delujem po svoji vesti ali po, denimo, navodilih. A ne, nisem zadovoljna, da grem lahko celo do Zagreba, mogoče celo na morje, ker so meje vsaj začasno, za hip, vsaj deloma prepustne, kot bi za hip odprli okno, da v hišo lahko pride piš svežega zraka, preden jih bo sunkoma spet treba zapreti.
Opazujem: kako je v minulih tednih ob avtocesti, po mestu ali ob delu Poti spominov in tovarištva, kamor včasih zaidem, zrasel še kakšen oddajnik, preko katerega lahko prenašam mobilne podatke. Prijateljica iz Španije mi istočasno poroča, kako jo telekomunikacijski ponudniki zasipajo s konkurenčnimi ponudbami, povezanimi s 5G. Pospešeno. Pred karanteno so o tem le blago govorili.
Prejšnji teden sem po štirinajstih dneh, čeprav naključno med sprehodom tudi skozi središče prestolnice, trčila na protestniško kolesarjenje. Na vzporedne realnosti, kot sem jih že pred desetletjem zaznala v Barceloni: medtem ko eni protestirajo (takrat, če se prav spomnim, v okviru gibanja Occupy), drugi na isti ulici pijejo kavo, pol kilometra stran je plaža, na kateri se ljudje predajajo sončnim žarkom. Podoben performans sem že drugič zaznala tudi v Ljubljani: medtem ko na Trgu republike množica piska s piščalmi, v isti sapi ljudje v kavarni Maximarketa srkajo kave, v gostilnah na nabrežju Ljubljanice pa tretji lovijo hlape približkov petkovih junijskih večerov, še pred kakšnim letom zaznamovanih tudi z množicami turistov. A gneče ni.
Sama grem proti Tivoliju, med drevesa. Kaj še lahko naredim?
* Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani Zdravo Slovenija, ki jo je vzpostavila antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov. Objavljeno z dovoljenjem avtorja. Povezava na izvirnik: https://www.zdravo-slovenija.com/blog1/2020/6/7/pismo-bralke-polas.
