Miha Kozorog opisuje, kako otroci razumejo delo v akademskih poklicih.
Miha Kozorog
Slika 1: Poletno pisanje. Foto: Saša Poljak Istenič, 2024.
Spet prihaja k nam poletje in s poletjem šolske počitnice. Poletje pa je tudi čas, ki ga poskušamo tisti iz akademskih poklicev izkoristiti za pisanje znanstvenih razprav (še posebej za univerzitetne profesorje je to čas brez dela s študenti in zato primeren za pisanje). Za tiste v našem poklicu, ki imajo majhne otroke, poletje torej izgleda približno takole: trudimo se nekaj napisati, hkrati pa opravljati starševske vloge (kuhanje, igra, sprehod, pogovarjanje itn.). Toda včasih nas zanos pisanja odpelje od teh vlog in četudi smo skupaj, so naše misli daleč stran.
Ko smo doma brskali po porisanih papirjih, ki so ostali iz časov, ko sta bila otroka majhna, smo naleteli na zanimivo odkritje: sinov opis nekega poletnega dneva. Le bežno se spomnim, da je to pisal, saj sem bil očitno bolj posvečen svojemu pisanju kot spremljanju okolice. Ker me je nasmejal do solz, verjamem, da bo še koga, zato sinovo »knjigo« z njegovim privoljenjem objavljamo na Vsakdanjiku. Fant je že od nekdaj stvari spremljal z veliko ironije, zato verjamem, da je takšno tudi to opazovanje (takrat) enajstletnika. Želiva vam prijetno branje te zanimive otroške etnografije etnografskega pisanja, ki o poletnem povezovanju poklicne in starševske vloge govori sama zase.
P. S.: Zaradi zagotavljanja anonimnosti sogovornikov smo v objavljeni »knjigi« anonimizirali sogovornikovo ime.
