Beneškoslovenska rožinca letos prvič brez duhovnikov Boža Zuanelle in msgr. Marina Qualizze

Barbara Ivančič Kutin in Mojca Ravnik pišeta o rožnici v Benečiji.

Barbara Ivančič Kutin in Mojca Ravnik

15. avgust – véliki šmáren, vélika máša, šmárno, vélika gospójnica, rožnica, rožinca, … in še kaj so imena za praznik Marijinega vnebovzetja. V rimskokatoliškem in pravoslavnem koledarju cerkvenega leta je to ob veliki noči in božiču največji praznik. Čeprav je bila dogma uradno potrjena šele leta 1950, je Marijino Vnebovzetje – dan smrti Device Marije, ko je bila po verovanju kristjanov z dušo in telesom dvignjena v nebesa – eden najstarejših krščanskih praznikov. Na Slovenskem je prav Mariji posvečenih največ cerkva (Kuret 1998: 524; Ilich 2013: 116).

S praznikom so povezane številne šege in navade (podrobneje gl. Kuret 1998: 524–533). Najbolj razširjena oblika praznovanja so romanja v Marijina središča, kot so Lurd v Franciji, Medžugorje v Bosni in Hercehovini, Loreto v Italiji. Pri Slovencih so ta dan najbolj obiskane večje Marijine romarske cerkve – Brezje na Gorenjskem, Ptujska gora in Sveta gora nad Gorico. Praznovanja, ponekod imenovana žegnanja, pa so tudi v mnogih manjših cerkvah, posvečenih Mariji.

Največje Marijino svetišče v Videmski pokrajini v Italiji je Stara Gora, med bolj znanimi v širšem prostoru pa so tudi Svete Višarje v Kanalski dolini, kamor se na dan velikega šmarna napoti mnogo vernikov iz vseh bližnjih jezikovnih skupnosti. V Benečiji so velikošmarenska praznovanja v Matajurju, na Krasu pri Dreki, v Prosnidu in na Ravanci v Reziji, tam praznik imenujejo šmarna miša. Ti kraji, ki so na običajne dni v letu precej spokojni, na Marijin praznik resnično oživijo. Poleg maloštevilnih domačinov, ki tod živijo stalno, so v tem času letnega dopusta v domačih krajih tudi številni izseljenci in njihovi potomci; prav tako se velikošmarenskih praznovanj v Benečiji udeležuje vse več obiskovalcev iz sosednjega Posočja. Domačini se potrudijo, da je cerkev ta dan svečano okrašena. Svečano mašo ponekod daruje več duhovnikov, del praznovanja pa je tudi procesija s kipom Device Marije in blagoslov šopkov iz divjega cvetja. Verskemu delu praznovanja navadno sledi veselo druženje ob hrani, pijači in glasbi v živo.[1]

V Matajurju in na Krasu se je do lani (2024) poleg slovenskega petja slišalo tudi slovensko besedo. Letos bo praznovanje rožince v Matajurju in na Krasu prvič minilo brez pogumnih slovenskih duhovnikov, ki so v času narodnega zatiranja vztrajali pri bogoslužju v slovenskem jeziku ter s tem ohranjali narodno zavest in kulturno identiteto Slovencev v Benečiji. Letos 6. maja se je poslovil Božo Zuanella iz Matajurja (1941–2025), le dva tedna za njim, 22. maja, pa še msgr. Marino Qualizza (1940–2025), ki je maševal v Dreki in Špetru. Številni mediji so pisali, da so Slovenci z njima izgubili poslednja čedermaca, kar je za Beneške Slovence žalostna izguba. Kljub tej neugodni prelomni okoliščini pa je urednik Ezio Gosgnach 16. junija 2025 v Domu objavil uvodnik z naslovom »Čedermacu je še puno« in v njem citiral besede msgr. Marina Qualizze, »/…/ skarb za ukoreninjenje viere v slovensko kulturo muorejo prevzeti zaviedni in pametni laiki /…/« in da »/…/ za čedermace lahko štejemo vse naše ljudi, ki imajo par sarcu slovensko besiedo, ki so ponosni nanjo, ki jo tudi po zapovedih katoliške Cerkve varjejo ku veliko bogatijo in jo gledajo prenesti na te mlade /…/.« (Gosgnach 2025:1).[2]

[1] Praznovanju rožince v Benečiji je Lucija Trusgnach – Škejcova namenila samostojno publikacijo (2007). Za poročilo o tem prazniku gl. tudi Ilich 2013. Pričevanje domačinke o blagoslovu pušjacev v Matajurju je zapisala Barbara Ivančič Kutin (v Poljak Istenič (ur.), 2015: 105–106).

[2] Daljši spominski članek Mojce Ravnik o Božu Zuanelli bo objavljen v Glasniku Slovenskega etnološkega društva 65/2, ki bo izšel jeseni 2025.

Literatura in viri:

Ilich, Iztok, 2013: Rožinca – veliki šmaren Slovencev v nadiški Benečiji. Glasnik SED 53/1–2: 116–118.

Gosgnach, Ezio, 2025: Čedermacou je še puno. Dom: Kulturno verski list (16. 6.2025). Čedad.

Kuret, Niko, 1998: Praznično leto Slovencev I (3. natis). Ljubljana: Družina.

Poljak Istenič, Saša (ur.), 2015: Kulturna dediščina med Alpami in Krasom. Vodnik po zbirkah. L’eredità culturale fra Alpi e Carso. Guida alle collezioni. Ljubljana: ZRC SAZU.

Trusgnach-Škejcova, Lucia, 2007: Rožinca je naša. Festa dell’Assunzione a Drenchia. Čedad: Most società cooperativa a r. l. in Čedad: Kulturno društvo Ivan Trinko.