Prešce

Saša Poljak Istenič

Jeseni tistega leta, na vernih duš dan, smo se napotili po »préšce«. »Préšce« so okrogli koruzni hlebčki, ki jih pečejo kmetje otrokom, da z dobrim delom olajšajo trpljenje dušam v vicah. Naprtili smo si malhe preko rame ter se napravili zgodaj na pot …

Tako je zapisal Ivan Cankar v zbirki črtic Moje življenje (1920) in pripomogel k temu, da so prešce danes prepoznana in močno promovirana jed na Vrhniškem. Prešce, po različnih koncih Slovenije imenovane tudi prešice, vahči, vahtiči, krželji ali mižnjeki, so sicer krušni hlebčki, največkrat narejeni iz ostankov moke, s katerimi so obdarovali otroke in revnejše na predvečer vseh svetih (31. 10.), na vse svete (1. 11.) ali na dan vernih duš (2. 11.). Ime izvira iz besede presno in nakazuje, da so bili hlebčki prvotno iz presnega, tj. nekvašenega testa. Ta obredni kruh je bil posvečen dušam umrlih prednikov, ki naj bi se v tem času vračale v svoje domove; bil je zahvala prejemnikom, da so molili za njihove duše. Gospodinje so jih razdeljevale pred cerkvijo oz. pokopališčem ali pa so otroci hodili prešce brat – z vrečo ali malho od hiše do hiše.

S takimi hlebčki so se ponekod obdarovali tudi na martinovo (11. 11.), na Koroškem pa na mihelovo (29. 9.).

Ta šega je bila še desetletje ali dve živa tudi v vaseh v okolici Ljubljane. V spomin nanjo so jih letos od dedka dobili tudi moji otroci.

Učenje gospodinjstva

Valentin Skubic

Zapora in osamitev po domovih je bila tudi za družine stresno dejanje. Šolarji naekrat niso več smeli v šolo, niso se smeli niti družiti s prijatelji v prostem času in cele dneve so ostajali zaprti doma. K sreči se je kmalu odprla možnost nadaljevanja šole na daljavo, vendar to še vedno ni bilo tisto, kar so šolarji imeli pred epidemijo koronavirusa.

Komaj trinajstletni šolar se je začel več sukati po kuhinji in se učiti kuhinjskih veščin. Včasih je rad s prijatelji gnetel po blatu ob potoku, zdaj pa je videl, kako je oči na podoben način mesil domači kruh. Pridružil se mu je in kmalu je bil on glavni pri mesenju domačega kruha. Naučil se je pripraviti tudi droži in ostanek shraniti za drugič. Tako je čisto samostojno spekel doma kruh, ki ga kaže na sliki.

Ponosen na svoje delo. Foto: Valentin Skubic, maj 2020.

Svež kruh

Borut Kutin, 7. a, OŠ Polhov Gradec

V škatli za kruh se zdaj največkrat najdejo le toast, prepečenec ali riževi oblati. Začeli smo pogrešati svež kruh. Zato smo ga poskusili sami speči. Prvič ni bil ravno za naslovnico kuharske knjige, tudi skorja mu je malo razpadla, svež pa je bil in JE IMEL okus po kruhu. Mmmmmm …. Pojedli smo ga v hipu – kar kot samostojno jed, brez namazov in prilog, saj nismo utegnili iti ponje v hladilnik :).