Avtorica v prispevku poziva k etnološkim raziskavam kolesarskih protestov, saj po njenem mnenju tako prispevki v slovenskih medijih kot na Vsakdanjiku večinoma slikajo enodimenzionalno podobo – pa naj bo ta naklonjena protestom ali pa vladi – medtem ko opazovanje z udeležbo razkriva različne razkole in polarizacije med njihovimi udeleženci in slovensko družbo na splošno.
Mojca Ravnik
Kolesarski protesti ob petkih, z najštevilnejšimi udeleženci v Ljubljani, manj pa tudi v nekaterih drugih slovenskih mestih, npr. Mariboru in Kopru, so pomembno politično dogajanje. Če sodimo po poročilih v politično različno usmerjenih medijih, lahko samo strmimo nad tem, kako skrajno so protesti polarizirali slovensko družbo oziroma kako jasno so razkrili njeno skrajno polariziranost. Redki posamezniki, med njimi tudi vidne osebnosti slovenske politike in kulture, ki se zavzemajo za dialog med drugače mislečimi ljudmi, so na družbenih omrežjih deležni več zasmehovanja in poroga kot strinjanja in podpore.
A če v medijih spremljamo zbiranje in izjave organizatorjev in udeležencev, vidimo, da je skupina zelo heterogena. Prevladujeta mlada in srednja generacija, videti je tudi najstnike in otroke in tudi kakšni pripadniki tretjega življenjskega obdobja so vmes. Protestniki nosijo transparente z napisi. Ob prevladujočih zahtevah k padcu vlade in smrti janšizma so številni pozivi za varovanje okolja, kulture, umetnosti, za boljši svet, za delavsko samoupravljanje, za ljudi in proti kapitalu, proti kriminalcem, ki ropajo državo, za svobodne medije, za pravice do zdravstvene oskrbe, proti pretirani porabi denarja za vojsko, za neodvisnost policije itd., se pravi proti mnogim nepravilnostim v slovenski družbi (ki se niso nujno pojavile šele z nastopom vlade Janeza Janše, kar so v medijih izjavili tudi nekateri protestniki). Od protesta do protesta se spreminja ikonografija transparentov, gesel, lutk, mask. Gre za antijanšizem, naravovarstvene in okoljevarstvene nagibe, karneval, urbani happening, umetniški performans, kot so se nekateri sami promovirali. Večina protestnikov je mirna, a vmes so bili tudi posamezniki, ki so grozili in se bili pripravljeni ruvati s policisti, ti pa so jih nekaj trdo prijeli. Na srečo se doslej kaj hujšega ni zgodilo.
Kljub heterogenosti je očitno sprva vse protestnike na prizorišču povezovalo nasprotovanje vladi. Vse pa se je dramatično spremenilo na alternativni proslavi ob dnevu državnosti 24. junija, ko so se na istem Prešernovem trgu pojavili tudi podporniki vlade v rumenih jopičih; neposredno konfrontacijo je preprečila vrsta policistov, ki se je razvrstila med oboje. Prepričana sem, da je marsikdo v vsem videl nekakšne novodobne, skoraj smešne Butale, a se je po drugi strani tudi ustrašil in se še vedno boji, do česa lahko še pride. Na protestu 10. julija pa se je nekdo med protestniki nestrpno obregnil ob harmonikarja Marka, ki na Tromostovju že leta preigrava »slovensko glasbo – Slovenian music«, kot izdaja napis pred njim (kot sem prebrala na spletni strani Siol.net, a ne naprej preverjala, za kaj je šlo, je v prejšnjih letih je doživel več prijav na mestno redarstvo zaradi neprimernega vedenja). Marku v bran so se oglasili ljubitelji slovenske glasbe in 18. julija so se na protestih zbrali »tudi slovenski harmonikarji, ki so s slovenskimi melodijami opozorili na zaničevanje slovenske narodnozabavne glasbe«* … Bili smo priče potencirani politizaciji nasprotja urbano : podeželsko, ki prav kriči po etnološki raziskavi.
Na Vsakdanjiku so bili vse do prvega protesta naprej objavljeni prispevki s fotografijami in kratkimi komentarji. Gre za simpatične, neproblematične utrinke, ki dajejo vtis spotanega, celo romantičnega mladostnega upora proti vsemu, kar gre v naši družbi narobe. Prepričana sem, da avtorji s svojimi prispevki na Vsakdanjiku ne želijo delovati politično propagandistično, vendar pa se mi zdi, da bo učinek točno tak, če bo ostalo pri tem. Kajti Vsakdanjik je bil odprt z namenom objave gradiva, ki bo pričalo o tem času:
»Ko bo pandemije konec, bo spletni dnevnik dokument časa, ko je življenje (za)stalo, a vendarle tudi teklo. Upamo lahko, da se bo takrat preoblikoval v prostor, ki bo dokumentiral vsakdanjik v manj negotovih časih, izražal nove »normalnosti« in »vsakdanjosti« ter spodbujal k refleksiji predrugačenega načina življenja in novih družbenih vprašanj.«**
Menim, da bi bilo zato treba zavzeti kritično distanco do dogajanja in predvsem, ker gre za etnološki blog, o njem odpreti etnološko relevantna vprašanja. V nasprotnem primeru bo podoba o njih površinska in enostranska.
Kolesarski protesti so v mnogočem etnološki pojav par excellence. Ob spremljanju prispevkov o njih na Vsakdanjiku sem večkrat pomislila na to in upam, da so jih etnologi, ki se jih udeležujejo, že pričeli raziskovati. Metoda opazovanja z udeležbo bi gotovo bila uspešna. Gotovo tudi intervjuvanje protestnikov, skupaj s harmonikarji, vsaj tistih, ki se izpostavljajo in bi verjetno tudi bili pripravljeni sodelovati in bi morda sprejeli tudi obiske na svojih domovih. Izredno zanimivo bi bilo poznati starost, izobrazbo, poklic njih samih in tudi njihovih družin, tudi kakšno generacijo nazaj. Etnologi morda bolje kot katerikoli drugi strokovnjaki razumemo, da sta politična pripadnost in ideologija v veliki meri povezani z družinskim socialnim, izobrazbenim, pokrajinskim izvorom in političnimi travmami in izkušnjami več generacij nazaj. Vseh vprašanj tu ni možno navesti, saj bi morala biti predmet široke etnološke razprave.
Če se v tem smislu etnologi še niso zbudili, bi se morali vsaj z nastopom domoljubnih harmonikarjev, ki so branili narodno zabavno glasbo, saj je šlo za doslej najbolj vpijočo politizacijo nasprotja med urbanim in podeželjem. Na spletni strani Mladine sem 21. avgusta 2020 videla naslovnico s sliko dekleta z avbo in napisom: »Dve Sloveniji. Razkol med ruralnim in urbanim je zaradi hujskačev postal glavna politična delitev v Sloveniji, ki pa se ji moramo upreti.«*** Novinarji Mladine so ta razkol postavili v fokus svojega pisanja. Menim, da bi ga tudi etnologi morali postaviti v fokus svojih raziskav.
