Protest v Tolminu

Saša Babič

27. 4. 2021 je tudi v Tolminu potekal protest: protestniki so bili mirni in so se držali določil varne razdalje. Kljub temu je bil njihov glas glasen in je odmeval po dolini, po gorah.

Ponavljanje, zgodovina, upor – kratek komentar protesta v Ljubljani, 27. 4. 2021

Avtor v prispevku komentira protest v Ljubljani, ki je bil organiziran na dan upora proti okupatorju, 27. 4. 2021.

Boštjan Nedoh

Kot je bilo napovedano, je letošnji praznik dan upora proti okupatorju v Ljubljani minil v znamenju protivladnih protestov, ki so po obdobju zatišja oziroma zmanjšane protestniške intenzivnosti na ulice Ljubljane znova pripeljali večjo množico ljudi. Razlogov za večjo mobilizacijo ljudi je seveda več, od osnovnega razloga nezadovoljstva s politiko aktualne vlade, pa do nedavne odločbe Ustavnega sodišča RS, v kateri je slednje jasno sporočilo, da se ene temeljnih demokratičnih pravic, tj. pravice do javnega množičnega izražanja mnenj v obliki javnih protestov, ne more trajno in v celoti suspendirati, ter, nazadnje, sovpadanje protesta z dnevom upora proti okupatorju. V tem kratkem komentarju dogajanja v Ljubljani se bomo osredotočili na to zadnje, se pravi, na sovpadanje protesta proti aktualni vladi z dnevom, ko tudi uradno obeležujemo spomin na upor prednikov proti nacifašističnemu okupatorju. Namreč, čeprav v javnosti prevladuje prepričanje, da proti politikam aktualne vlade protestirajo zlasti zagovorniki partizanstva, pa po drugi strani velja, da med enim in drugim vendarle obstaja določena napetost, nemara celo kratek stik.

»Ukvarjanje s preteklostjo« je namreč nekaj, kar levica običajno pripisuje desnici na čelu s predsednikom aktualne vlade, pri čemer ima seveda prva na svoji strani prepričljive argumente za takšno pejorativno označevanje. Zgodovina dvajsetega stoletja na Slovenskem, vključno z vsemi političnimi in družbenimi posledicami, je bila namreč vse do poskusov njene revizije, ki so potekali zlasti v zadnjih nekaj desetletjih, precej nedvoumna: Slovenci smo se, skupaj z drugimi slovanskimi narodi, precej enotno uprli fašistični in nacistični okupaciji svojega ozemlja, ki je seveda vključevala tako politično podreditev tukaj živečega prebivalstva, kot tudi poskus izničenja slovenskega jezika. In Osvobodilna fronta oziroma narodnoosvobodilni boj je bilo in je še danes ime za politično organizacijo tega upora. »Ukvarjanje s preteklostjo« se v tem kontekstu seveda nanaša natanko na poskuse revizije zgodovine, v kateri so partizani stali na njeni pravi strani.

In to je hkrati tudi razlog, zaradi katerega se vsi, ki se imajo za takšne ali drugačne zagovornike narodnoosvobodilnega boja, ne bi smeli odreči preteklosti. Natančneje rečeno, ne bi smeli sprejeti govora, po katerem obstaja kategorični rez med partizansko preteklostjo in problemi sedanjega časa. Kajti sledeč tej pripovedi, je emancipacija stvar preteklosti, stvar, na katero v sedanjosti ni treba ali pa nemara ni vredno misliti. V tej konstelaciji bo revizionizem zmagal ne samo nad preteklostjo, ampak tudi nad sedanjostjo.

***

Walter Benjamin, nemški teoretik in kritik judovskega rodu, je poleti 1940, ko je bil na begu pred nacifašizmom, napisal spis »O pojmu zgodovine«, ki velja za njegov neuradni testament. Šlo je za njegov zadnji spis, ki ga je na begu iz Pariza proti Portugalski, od koder bi emigriral v ZDA, predal Hannah Arendt, preden je v Pirenejih storil samomor, s katerim je preprečil, da bi ga zajeli fašisti na španski strani meje. Historičnomaterialistični pojem zgodovine, ki ga Benjamin razvije v tem spisu, temelji natanko na prepričanju, da je boj za zatirano, potlačeno preteklost, za preteklost, ki vsebuje emancipatorni potencial, a jo poskušajo vladajoči izbrisati, natanko tisti element, ki nas mora orientirati v sedanjosti. Bolj natančno, osvoboditev v sedanjosti lahko poteka zgolj skozi ponovitev preteklosti: Francoska revolucija je za Benjamina ponovitev Rimske republike. A že ta primer jasno priča, da ne gre preprosto za ponovitev tistega, kar je bilo v preteklosti realizirano, temveč natanko za ponovitev nerealiziranega potenciala emancipacije.

Dediči in zagovorniki emancipatorne preteklosti, ki se v sedanjosti odrekajo emancipaciji, tvegajo ne samo izgubo preteklosti, temveč tudi sedanjosti.

Gregorjevo

Spuščanje barčic v Kropi in Kamni Gorici

Praznovanje gregorjevega je v zadnjih letih v Sloveniji vse bolj priljubljeno. Velja kot praznik zaljubljencev oz. dan, ko se ptički ženijo. Šega, da sv. Gregor »luč v vodo vrže«, se je iz nekdanjih gorenjskih železarskih in obrtniških središč (Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Tržič) in iz kmečkega okolja (okolica Kranja) v zadnjih letih razširila tudi v druge slovenske kraje. Danes t. i. »gregorčke« izdelujejo in spuščajo tudi v Ljubljani in njeni okolici ter ponekod na Dolenjskem. V prispevku pa predstavljamo gregorjevo, kot ga praznujejo v enem od “izvirnih” okoljih, Kropi in Kamni Gorici.

Saša Florjančič (Muzeji radovljiške občine – Kovaški muzej Kropa)

Continue reading “Gregorjevo”

Zimske počitnice in utrinek s smučanja

Saša Babič

Od 15. do 19. februarja in potem od 22. do 26. februarja so letos potekale zimske šolske počitnice; v prvem tednu na vzhodu države, v drugem tednu še vedno potekajo na zahodu države in v osrednjeslovenski regiji. Še en teden pred začetkom počitnic nismo vedeli, ali bomo sploh lahko prestopili regije, kaj šele, ali bomo lahko malo zamenjali okolje, smučali, hodili v hribe, se sprehajali ob obali … Torej počeli karkoli kjerkoli drugje kot v okolju, ki je v preteklih štirih mesecih postalo kot utež v vsakdanji ne-premičnosti.

Nekaj dni pred začetkom prvega tedna zimskih počitnic so se rezultati CoVid-19 testov nenadoma izboljšali; tako rekoč padli smo iz t. i. črne v t. i. oranžno fazo. Ukrep glede prepovedi “neupravičenega” gibanja med regijami in mejami občin je padel, odprla so se sprehajališča in … smučišča. Za ljubitelje smučanja (in verjamem da tudi vse žičničarje) je bila to nad-mega novica! Vendar! Smučati smo lahko šli le, če smo prej opravili hitri test na Covid-19, katerega negativni izvid je veljaven 7 dni. Na smučiščih, natančneje: v vrstah, na vlečnicah in sedežnicah, so obvezne maske, najbolje tiste za enkratno rabo. Postrežba deluje le na prevzem in prepovedano je streči alkoholne pijače. To so uradni ukrepi za varovanje zdravja na smučiščih! In v medijih je (bilo) vsak dan slišati obljube o poostrenem nadzoru nad smučarji.

Odločitev v naši družini je padla: smučenje! In moja opažanja glede uradnih ukrepov … Najprej, poostrenega nadzora sama nisem ne doživela ne videla od daleč, sem pa doživela neizmerno gužvo in drenjanje na blagajni ter neskončne strjene vrste za Covid-19 test, množico ljudi (govorim o pravi in zaresni gužvi) ob vznožju smučišča – seveda brez mask, ki je gledala svoje nadebudne otroke smučati ter pila razne čaje, kave idr. , in vrste ob sedežnicah in žičnicah, v katerih so smučarji sprva še nadevali maske, nato so imeli masko le pod brado (za vsak slučaj, če kdo preverja), na koncu pa niti pod brado ne več … In lahko povem tudi, da je bila maska na smučišču premočena po dobri uri, torej bi morala s sabo imeti vsaj 4 maske, ki bi jih redno menjala.

Na smučiščih pa je bila s prejšnjimi leti primerljiva gostota ljudi – med počitnicami, sploh ob sončnih dneh ljudje pač res radi smučamo, ne glede na vse. Učinkovitost ukrepov pa ostaja vprašljiva.