Miha Kozorog opazuje poletne festivale v Tolminu in izpostavi nekaj njihovih družbenih učinkov.
Miha Kozorog
Poletno jutro doma v Tolminu. Pohitim po kruh in mleko, kasneje utegnem čakati v dolgi vrsti črnih pojav. V odtenkih črne bodo vsak čas tudi pločniki in bari in od tu in tam bodo iz zvočnikov in grl zaveli napevi Black Sabbath in predirljivi kriki Slayer. Triindvajseto leto zapored se odvija festival metalskih zvokov z nekaj tisoč, pretežno v črnino odetih metalcev, prijaznih romarjev od blizu in daleč. Mestece se takrat prelevi v karneval, kot ga je opredelil veliki ruski mislec Mihail Bahtin (2008 [1965]), ko se red postavi na glavo, ko so običajne norme in navade bolj ohlapne, ko so vsakdanja pravila prekršljiva. Prišleki z ekscesno oblačilno in telesno pojavnostjo napeljujejo, da je v teh dneh dopuščene več drznosti tudi domačinom.
Kot mnogokatera turistična industrija, kar festivali s svojimi množicami so, je tudi ta z leti postala predmet spora. Ko so pred četrt stoletja festivali začeli kot gobe po dežju rasti na sotočju Tolminke in Soče (na t. i. Sotočju), so kraju resnično prinesli bahtinovski preobrat. Zatohli vsakdanjik so razburkale horde čudnih turistov, ozaljšane z emblemi metala, reggaeja, panka in drugih subkultur. Skozi obrobni kraj, kjer bi kot najstniki hitreje verjeli v pristanek vesoljcev na bližnje travnike, kot da bo nekoč tja stopila noga katerega od naših glasbenih idolov, se je v poldrugem desetletju sprehodila cela četa teh idolov z Lemmyjem, Jellom Biafro in Lee Scratch Perryjem na čelu. Z leti pa v očeh domačinov ta lepi paradoks kulturnega redefiniranja in repozicioniranja krajev skozi globalizacijo – ko je v vse bolj povezanem in homogeniziranem svetu postala vse pomembnejša krajevna edinstvenost (kar je natančno opisal marksistični geograf David Harvey, 1990) in ko niso več le metropole, temveč tudi obstranski kraji svojo vidnost gradili z gostovanji ikon popularne kulture – ni ostal enako vznemirljiv, temveč je postajal vse bolj vsakdanji. Vse glasnejši so bili zato glasovi, zakaj ne bi živeli v običajnem alpskem kraju, kar v luči turizma pomeni kraj športnih in adrenalinskih doživetij. A drugi glasovi so odgovarjali: mar ne bi brez karnevala spet zavel dolgčas?
Nekateri obiskovalci se na »svoj« festival vračajo kot romarji. Leto za letom prihajajo med že iniciirane in na novo iniciirane festivalnike. Tudi sam imam »svoj« festival – ime mu je Sajeta. Pred leti sem bil v njegovi organizaciji in v Tolmin pripeljal pomembne zvočne eksperimentatorje, alternativce vseh sort (Fennesz, Tujiko Noriko, Alexander Balanescu, Akosh Szelevényi, Pierre Bastien, Trevor Watts, Louis Sclavis, Radian, Peter Brötzmann in še mnoge) – potem pa sem bil le še udeleženec. Prav letos pa sem po šestindvajsetih zaporednih udeležbah Sajeto izpustil. Zaradi gentrifikacije tolminskega festivalskega prizorišča – ko je bila lokacija za festivalsko dejavnost vse bolj privlačna, se je višala njena zemljiška renta, tj. cena zemljišč in infrastrukture (Alonso 1964) – je moral prav pionir tega prizorišča Tolmin zapustiti (s čimer se je zapletel tudi moj obisk). Kot prvi festival na Sotočju je bila Sajeta neizbežno tudi gentrifikator Sotočja: pokazala je prizorišče drugim festivalom, ki pa so s komercialnejšo vsebino bistveno večji in finančno močnejši, kar je iz leta v leto višalo stroške prizorišča do te mere, da jih Sajeta preprosto ni več zmogla pokrivati. Tako je, ko izključno trg narekuje pogoje dejavnosti.
Kaj bi v takšnem primeru lahko storila smela lokalna oblast? Lahko bi prepoznala, da festivali niso le ekonomsko motivirani, ampak so nekateri, na primer Sajeta, plod prizadevanja domačih producentov za nekomercialne umetniške vsebine v lokalnem okolju in hkrati plod domačega znanja in dela. Zato bi razsvetljena oblast to motivacijo, znanje in delo zaščitila pred neusmiljenimi silami trga. Pri motivaciji, znanju in delu, katerega plod je Sajeta, gre namreč za neko drugo vrednost kot pri ostalih festivalih v Tolminu, saj se ta vrednost ne materializira le v poletnem festivalu, ampak odmeva tudi v času, ko se kraj vrne v bolj podeželski ritem, ko v hladnejših mesecih tiho spi in ne gosti tovrstnega dogajanja: takrat se dogajajo koncerti, razstave, literarni večeri itn., organizirani prav v okrilju tega festivala. Jedru festivala torej ta spanec uspeva kreativno kaliti. Festivali torej niso nujno le poletna veseljačenja; nekateri so več kot le to, so okrilje za celoletne aktivnosti neke organizacijske ekipe in so okolje prenosa znanja na nove generacije lokalne mladine, ki lahko v tem najdejo smisel v sicer pogosto zadušljivem vzdušju malih sredin.
V dneh, ko spremljam dogajanje v Tolminu, radio poroča o mladih v Dupleku, ki z vandalizmom in nasiljem med občani sejejo strah. Pomislim: morda pa bi si želeli delati svoj festival in tudi soustvarjati lokalno družbo čez leto, pa jim tega moralna večina ne dovoli. Vredno je zagotavljati razmere za kreativno samoizražanje mladine in festivali lokalnih naredi-sam producentov so zagotovo takšno podjetje, ki enkrat letno sicer ustvari karneval, a je potem čez celo leto motor domišljije.
Slika 1: Municipal Waste (»komunalni odpadki«, v kontekstu besedila pa bi to mogoče raje prevajali kot »občinski odpadki«) na festivalu Tolminator 2026 (foto: M. Kozorog, 26. 7. 2026).
Reference
Alonso, William. 1964. Location and Land Use: Toward a General Theory of Land Rent. Cambridge, MA: Harvard University Press.
Bahtin, Mihail Mihajlovič. 2008 [1965]. Ustvarjanje Francoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse. Ljubljana: Literatura.
Harvey, David. 1990. The Condition of Postmodernity: An Enquiry into the Origins of Cultural Change. Cambridge idr.: Blackwell Publishers.
[1] Eugèn Manet, brat Édouarda Maneta, je bil poročen z impresionistično slikarko Berthe Morisot. Julie Manet je bila hči slikarke.
