Vanja Huzjan razmišlja o dojenju v javnosti.
Vanja Huzjan
Klepetanje ob kavi ali pivu na t. i. terasah in vrtovih kavarn, restavracij ali kulturnih ustanov, druženje na tivolskih tratah, plezanje po rimskem zidu, koncerti na prostem in podobno – vse to so znanilci poletja v Ljubljani. In tudi več sijočih oči, naklonjenih pogledov in družabnega vedenja. Nekaj poletnih ur na dan, ko sonce še ni ali pa ni več žgoče, je namenjenih tudi sprehodom z dojenčki. Starševski dopust pretežno koristijo ženske, ki v veliki večini dojijo, in sicer po t. i. potrebi, ne po urniku.
Znanstvena in umetniška ustvarjalnost naj bi reflektirala vsakdanje samoumevnosti. Ena takih so človeške prsi. Moje poletno vprašanje se glasi: kako to, da razgaljene ženske prsi veljajo za seksi, moške pa ne? Če ne kopljemo v osebne preference in pustimo patriarhalna razmerja ob strani – ali pa prav zaradi njih – se moške in ženske prsi razlikujejo le v potencialni prehranski funkciji. Prehranjevanje pa velja za potrebo, tako rekoč nujnost preživetja. To je edina potreba, ki jo je dovoljeno zadovoljevati v družbi in javnosti (cf. Buñuel 1972). Le dojiti ni primerno.
Za previjanje je v Ljubljani še nekako poskrbljeno – skladno z visoko vrednoteno čistostjo tukajšnjega prebivalstva – in sicer v zdravstvenih domovih in lekarnah, večjih galerijah in muzejih, nekaterih kavarnah, nakupovalnih središčih in v javnih previjalnicah v središču mesta (pod Mesarskim mostom, Kresija, Breg, Gregorčičeva, na Špici). Javno dojiti pa je mogoče na t. i. dojenju prijaznih mestih, ki pa nikoli niso na prostem. Po izkušnjah uporabnic so dojenju najbolj prijazna Družinski center Mala ulica, previjalnica na Gregorčičevi, kjer ponujajo tudi dojilnico, Baby Center BTC, Citypark, IKEA, Supernova in Aleja, kjer so poleg previjalnic na voljo tudi ločeni prostori za dojenje. Zaprti prostori nudijo intimo uživanja dveh, tretji (pogled) je odveč.
V Sloveniji dojenje na javnih mestih ni prepovedano z nobenim zakonom. Evropska zakonodaja celo zagotavlja zaščito pred diskriminacijo zaradi dojenja. Skozi doječe in dojeno telo je v preteklosti teklo in tudi danes teče mnogo diskurzivnih glasov, predvsem medicinski, psihološki, feministični in nacionalni. Živimo v času, ko je visoko moralno dojiti, a je nemoralno to početi na očeh javnosti, čeprav naj bi bila ena od številnih prednosti dojenja – v primerjavi z alternativnim prehranjevanjem s stekleničko – da ga lahko izvajate kjerkoli in kadarkoli. Zakaj torej namestitev znakov za dojenju prijazne prostore?
Slika 1: Znak za dojenju prijazne prostore.
Ne le da prehranska in krasilna funkcija dojk nista ločeni, prav prehranska funkcija povzroča njihovo seksualizacijo (Freud 1995). Argument, sposojen od filozofa Simona Hajdinija (2024), je, da če bi bilo dojenje zgolj hranjenje dojenčka, potem si ne bi prizadevali za pravico do dojenja v javnosti brez moralnih posledic. Dojenje je prav zaradi svoje seksualne narave družbeno regulirano, kajti pogled tretjega lahko dobesedno znova najde objekt svoje želje; identifikacija s sesajočim dojenčkom pa bi bila družbeno-kulturno-moralno nevzdržna.
Novo vprašanje se zato glasi: kaj točno odraslega razlikuje od otroka? Zdi se, da zgolj pravne posledice njegovih dejanj.
Predpoletna uganka je rešena z »zadovoljivo«, zdaj mežikam poletju in mu maham v pozdrav.
Slika 2: Berthe Morisot: Dojilja Angèle [brez priimka] hrani Julie Manet,[1] 19. stoletje
Reference
Buñuel, Louis: The Discreet Charm of the Bourgeoisie, 1972. [Film].
Freud, Sigmund: Tri razprave o teoriji seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995.
Hajdini, Simon: »Pnevmatska blaženost«: kako so novejše empirične študije voha in dojenja dale Freudu prav. Problemi 7–8, 2024: 33–54.
[1] Eugèn Manet, brat Édouarda Maneta, je bil poročen z impresionistično slikarko Berthe Morisot. Julie Manet je bila hči slikarke.
