Daša Ličen in Jernej Kosi pišeta o skrbi za travnate zaplate ob hiši.
Daša Ličen in Jernej Kosi
Veliki traven je staro slovensko ime za maj. Izpričan je že pri Trubarju kot Velikitraun. Nepresenetljivo je zato maj mesec, ki je zaznamovan z bujno rastjo trave. Pregovor prav tako ne pušča nobenega dvoma: »Majnika trava mora rasti, če jo s kijem zabijaš nazaj v tla.«
Približno dve tretjini prebivalk in prebivalcev Slovenije živi v hiši, le malokdo med njimi pa nima v posesti vsaj zaplate zemlje, na kateri poganja trava. Kos zemlje, še najraje ohišnica, je bila še do nedavnega vir najosnovnejšega preživetja. Vendar pa zadnjih nekaj desetletij te površine niso več namenjene samo pridelavi hrane. Na njih so posajene rože, okrasna drevesa in grmovnice. Vrtnice, narcise in tulipani naj bi krasili vsako slovensko hišo (in njene prebivalce), medtem ko zelenjavni vrt nekje na robu služi samo še kot zagrajen prostor eksperimentiranja. To se običajno konča vsaj s prvo poletno sušo, če že ne z odhodom na priljubljen dalmatinski otok.
Vendar pa je predstava o idealni podobi tovrstne okolice idealne slovenske družinske hiše v preteklih nekaj letih stopila v novo razvojno fazo. Budno gospodarjevo oko je zdaj uperilo svojo pozornost na najosnovnejši gradnik ohišnice – zelenico. Na trati oziroma travniku, ki prekriva zaplate zemlje med cveticami, grmi in okrasnimi drevesi, je bilo še do nedavnega dovoljeno sobivanje plevela, detelje, regrata in, no, trave – a ni več tako. Ideal tovrstne površine je v zadnjih letih dobil novo normativno podobo. Dandanes ne govorimo več o tratah ali travnikih, temveč le o »travi«. V mislih imamo homogeno, gosto zatravljeno, ravno in brezhibno pokošeno površino, ki naj tudi v največji poletni vročini uspeva v ravno pravem odtenku zelene. Tukaj ni prostora za plevel. Niti za regrat in deteljo, celo za marjetice ne. Stara dobra zelenica, ki jo je zaznamovala biotska raznovrstnost in mirno sobivanje v kar najširšem smislu, se pod budnim očesom gospodarja in njegove specializirane mehanizacije v slovenskih vaseh in naseljih pospešeno preobraža v novo, zelo ozko določeno podobo »trave«.
Podobno kot do zvezd je tudi pot do popolne trave trnova. In prav v maj sodi kopica opravil, povezanih s travo. Izbrati je treba pravo mešanico semen in jih s posebnim trosilnikom enakomerno posejati (ali dosejati) na prekopano, razpleveljeno in prezračeno zemljo. Zasejano površino velja nato natančno prevaljati z valjarjem, ki naj po priporočilih nima več kot 80 kilogramov. Da bi semena uspešno vzklila, jih je treba pognojiti z nizkodušičnim gnojilom. In če bo vreme naklonjeno in se bodo semenca dejansko ukorenila, kmalu tudi z algami in visokodušičnim pripravkom. Med klitjem je ključna natančna roka gospodarice, ki mora vsaj dvakrat dnevno zaliti semena pod kopreno, da zagotovi optimalne razmere za rast. Semena je sicer treba braniti tudi pred ptiči in mravljami. Da o pogledih v nebo – močan naliv lahko odplakne ves naš trud in za seboj pusti gole zaplate – sploh ne govorimo.
Sama se uvrščava med površne travoljubce. Kot lastnika pomanjkljive zelenice sva nekoč dobila nasvet, da je »bumefekt« oziroma neselektivni herbicid edina racionalna rešitev za zeleno prihodnost naše zapleveljene parcele. Drugi so nama na lastno pobudo priporočali selektivne herbicide, ki naj bi zatirali zgolj širokolisten plevel. Brez kemičnih preparatov sicer ni idealne podobe trate. In ker so nekatera fitofarmacevtska sredstva – žalibog – dostopna le za poklicno rabo, med travoljubi ne cveti zgolj deljenje dobrih praks, temveč tudi živahna izmenjava raznovrstnih preparatov. Sploh pa: zakaj je herbicid za kostrebo naprodaj samo v Avstriji, pri nas pa ne?
Opozoriti velja, da je gibanje po urejeni travi omejeno in strogo regulirano. Človek bi lahko poškodoval namakalni sistem, ki skrbi za primerno barvo tudi v najsušnejših avgustovskih dneh, ali pa – še huje! – zmedel robotsko kosilnico, ki ne skrbi zgolj za ustrezno višino »travnega tepiha«, ampak z drobnimi odrezki trave tudi za njegovo stalno dognojevanje. A vse to ni zaman. Sodobno travo se – za razliko od spontanega travišča – razume kot »varno«. Otroci in psi z rodovnikom naj bi se na njej lahko brezskrbno igrali. Na taki travi se namreč ni mogoče zbosti ob ostrih rastlinah niti stopiti na čebele ali kače, ki domnevno poležavajo po neurejenih travnikih in prežijo na nič hudega sluteče otroke. Sodobne generacije otrok so tako odrešene teka skozi visoko travo, večernih obiskov ježev in trganja rožic na zeleni trav’ci. Ali pa nemara zgolj prikrajšane?
V imenu ljubezni do narave sodobni lastniki hiš skrbno urejamo imitacije trave, ki imajo poleg varnosti, urejenosti in popolnosti še eno pomembno značilnost: predvidljivost. Optimalna trava je namreč tudi tista, na kateri se ne zgodi nič nepričakovanega. Še bolje: ne zgodi se nič. Ustvarjamo pomirjujočo iluzijo narave. V naporih po režiranju izkušnje »naravnega« okolja, po katerem hrepenimo in se tudi zato množično selimo oziroma tedensko migriramo iz urbanih okolij v predmestja in vasi, v resnici uničujemo okolje, ki nas dejansko obdaja. Z izginjanjem spontanih travnikov namreč izginja tudi biotska raznovrtnost. Travniški svet postaja osiromašen čmrljev, gliv, čebel in drugih bitij. Samo v zadnjih petih desetletjih je po poročanju Britanskega zoološkega društva raznovrstnost populacij divjih živali upadla za kar 73 odstotkov. Obsesivna skrb za travo je povezana tudi z ogljičnim odtisom, h kateremu prispevajo kosilnice in drugi stroji na fosilna goriva. In tudi z nesmotrno rabo pitne vode v sušnih mesecih – moja trava bo brezhibna, pa tudi če bodo vodo na slovensko obalo vozile cisterne. Bralstvo prepuščava v premislek: mar ne bi bilo človekove iskrene želje po stiku z naravo mogoče uresničiti tudi z manj izumetničenimi in za okolje uničujočimi načini?
Daša Ličen
