Barbara Ivančič Kutin piše o cepljenju sadnega drevja.
Barbara Ivančič Kutin
Cvete kot mleko! Primero sem že kot otrok pogosto slišala, ko so odrasli komentirali bujno cvetenje sadnih dreves. A razkošni cvetovi še niso zagotovilo dobre letine; kaj rado se namreč zgodi, da (prezgodnjemu) cvetenju sledi pozeba. V teh okoliščinah so ljudje poskušali rešiti vsaj nekaj pridelka v bližini hiš. Oče mi je večkrat pripovedoval – nazadnje prav pred kratkim – kako sta z njegovim očetom hodila »kadit« jablane. »Ker,« pravi, »slana zažge cvet, ko nanjo posveti sonce, to pa deluje kot leča!« Zato je bilo treba v sadovnjak dovolj zgodaj pred sončnim vzhodom: na starem plehu (pločevinasti plošči) so zakurili ogenj in ga nesli pod vsako drevo, kjer so nekoliko postali, da je dim zajel krošnjo in se je slana stopila. Ta način je bil dokaj učinkovit, a je lahko dosegel le bližnjo okolico domačije, ne pa tudi sadnega drevja, ki je bilo posamično ali v manjših skupinah razpršeno po bolj oddaljenih travnikih in pašnikih.
Pogovore o vlogi in pomenu sadnega drevja v preteklosti je prežemala nostalgija, ki rada spremlja spomine na »minule čase«. Tudi iz lastnih izkušenj lahko dodam spomin na mogočno tepko, ki je ob ugodnih vremenskih razmerah kot velikanska nevesta v čipkah kipela na sosedovem vrtu – prizor je bil kot na veliki sliki prav v središču panoramskega okna domače dnevne sobe in pogled nanjo je vzbujal pravo (estetsko) doživetje. Do pred tremi leti, ko so prastaro drevo, ki je je bilo menda v notranjosti že povsem votlo, posekali. Na travniku je zazevala otožna praznina. Prostega mesta do zdaj (še) ni zapolnilo mlado drevo – divjak ali pa že cepljena sadika iz drevesnice – ki bi z leti nasledilo svojo častitljivo predhodnico.
Slika 1: Cepljenje divjaka. Foto: B. Ivančič Kutin, Čadrg, pomlad 2018.
Cepljenje drevja je v primerjavi s spomladanskim obrezovanjem precej zahtevnejše sadjarsko opravilo. To je starodavna veščina natančnih in potrpežljivih rok ter ostrega očesa, kjer se uspeh ne kaže le v pravilnih rezih, temveč tudi občutku za življenje, ki se pretaka pod lubjem. S srečanjem cepiča (cepa) – to je poganjek ali mladika enega drevesa – in podlage (divjaka), ki bo mladiki omogočila rast, zraste nova celota, ki združuje preteklost in obljublja življenje v prihodnosti.
Cepljenje ni zgolj tehnika; je znanje, povezano z opazovanjem narave in njenih ritmov. Ljudje so stoletja opazovali drevje, nebo, luno in čas; verjeli so, da ima vsak dan svojo naklonjenost ali »muho« in da uspeh ni odvisen le od spretnosti človeka, temveč tudi od sozvočja z naravo. Spoznanja so se prenašala iz roda v rod, največkrat brez zapisov, le z zgledom in izkušnjo. Starejši sadjarji so učili mlajše, kje poiskati, kako in kdaj presaditi obetavnega divjaka, kako prepoznati pravi trenutek v zgodnjepomladanskem času, ko drevo še miruje, a se v njem že pretakajo sokovi. Pri cepljenju je torej poleg spretnosti, znanja in občutka pomembno tudi posebno veselje in radovednost, zato so se tega opravila lotili le posamezniki.
Slika 2: Pripomočki za cepljenje sadja. Foto:B. Ivančič Kutin, Čadrg, pomlad 2018.
S cepljenjem so naši predniki ohranjali stare, lokalne sorte – tiste, ki so bile trdožive, prilagojene zemlji in podnebju ter so nosile »okus« domačega kraja. Cepič je bil kot droben posredovalec spomina, ki je omogočal, da so se lastnosti dreves ohranile in razmnoževale brez velikih stroškov, a z veliko skrbnostjo. Tako so sadovnjaki postajali nekakšne žive zbirke raznolikosti in arhivi sadjarske dediščine.
Danes veliko starih sadovnjakov, ki so obkrožali podeželske hiše, propada; sadje, tudi iz oddaljenih koncev sveta, lahko v kateremkoli letnem času kupimo v trgovini ali pa na tržnici, kjer imamo (včasih zelo varljiv) občutek, da so pridelki bolj ekološki. Sadovnjaki so se profesionalizirali in intenzivirali: naslanjajo se na dognanja znanosti, rezi so postali natančnejši, izbira podlag premišljena, razumevanje procesa rasti je globlje. V laboratorijskih razmerah nastajajo novi, zdravi cepiči, stroji pomagajo tam, kjer je nekdaj človek delal le ročno. Kljub vsemu napredku pa bistvo ostaja isto: združiti dva dela v eno življenje, ki uspe le, ko narava to dovoli.
Slika 3: Cvetoča tepka. Foto: B. Ivančič Kutin, Škofja Loka, pomlad, 2026.
Ob vse večji ponudbi tečajev za ljubiteljsko sadjarstvo in pestrem izboru sadnih vrst v drevesnicah se zdi, da se zanimanje za (obhišno) sadjarstvo znova prebuja, pa naj bo zaradi veselja ob lastnem pridelku, vse večji skrbnosti pri izbiri hrane glede na izvor ali pa kot oblika sprostitve z delom na prostem. Trendom sledijo domači in mednarodni projekti, ki z ozaveščanjem in prikazovanjem dobrih praks poskušajo spodbuditi posameznike in lokalne skupnosti k (vnovičnemu) samooskrbnemu pridelovanju hrane iz lokalnega okolja. Eden takih je bil Alpfoodway (2016–2019), za katerega je Inštitut za slovensko narodopisje na terenu dokumentiral znanja in spretnosti ob cepljenju in obrezovanju sadnega drevja ter predelavi domačega sadja na eni izmed hribovskih kmetij na Tolminskem. Iz videodokumentacije je nastal tudi etnografski film (https://youtu.be/kupc7bKQjTk?si=HA5b44NrF-zfB-7H).
Sogovornik Franc Kutin (r. 1938) je za tukajšnji prispevek še enkrat povzel nekaj sadjarskih spominov.
Na naši kmetiji nismo imeli veliko sadnih dreves, le nekaj jablan in dve ogromni tepki. Ravno taki sta že od nekdaj, od kar pomnim, pa sem že 87 let star. Kot otrok sem zelo rad jedel sadje in sem si želel, da bi ga bilo več pri hiši. Že pri dvanajstih letih sem prvič cepil drevo. Tudi divjaka sem sam našel in ga že pomlad prej vsadil pri hiši. Kako se cepi, mi je pokazal sosed, večkrat sem ga radovedno opazoval pri delu. Znanje je rade volje delil z mano, vesel je bil, da me to tako zanima. Če sem kje opazil lepega divjaka, mi ni bilo težko iti ponj tudi dve uri hoda daleč, ko je bil čas za presajanje. To je lahko zgodaj spomladi ali jeseni, a pomladanski se lažje in bolj ukorenijo. Imel sem dobro oko, da sem opazil mlado divjo jablano ali češnjo in sem si dobro zapomnil, kje raste. »Kost na kost in peško na peško,« so rekli že stari ljudje – in to je osnovno pravilo pri izbiranju podlage. Potem ko sem enkrat začel, se je sadovnjak, če mu lahko tako rečem, kar hitro večal. Sadno drevje pri nas namreč nima določenega prostora, ki bi se mu reklo sadovnjak, pač pa so drevesa posajena tam, kjer je prostor in da drevo ni v napoto. Včasih, ko se je vse kosilo ročno, niti ni bilo tako moteče, če je sredi travnika stalo še kakšno drevo, čeprav je bilo tudi takrat drevje večinoma posajeno ob robovih. Izkoristilo se je tudi strme bregove in pašnike. No, zdaj imamo na kmetiji res veliko sadnih dreves, tudi drugim kmetijam v vasi sem precej »ucepil«. Še lani sem pri naši hiši cepil jablano. Cepljenja se je od mene naučil tudi sin, zdaj že leta uspešno cepi in ima veliko zanimanje za stare sorte. V vasi je naštel okoli 30 različnih sort hrušk in okoli 20 različnih sort jablan; večinoma gre za stare sorte. Zadnja leta je precej dreves polomil veter, leta 2014 pa hud žled. Vseeno je ob dobri letini – najbolj problematična je zmrzal – sadja toliko, da ga poleg svežega za sproti in za ozimnico veliko ostane tudi za predelavo: iz jabolk skuhamo sok, tepke in nekatere druge hruške pa gredo v žganje. Včasih smo pa smo iz jabolk in hrušk skupaj naredili nekaj mošta, ki je malo rezal (je bil rahlo alkoholen), in kisa.
Slika 4: Franc Kutin z zimskimi hruškami “vahtarcami” v dlani. Foto: B. Ivančič Kutin, Čadrg, december 2018.
Reference
- Bavcon, Jože (ur.). Sadjarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 2012.
- Godina Golija, Maja. Prehranska kultura in dediščina Slovencev. Ljubljana: ZRC SAZU, 2012.
- Novak, Vilko. Slovenska ljudska kultura. Ljubljana: DZS, 1986.
- Adamič, France. Sadjarstvo. Ljubljana: Kmečki glas, 1990.
- Terensko gradivo iz projekta ALPFODWAY (2016-2019)
- Franc Kutin o sadjarstvu na domači kmetiji v Čadrgu, film (23’9”). Avtorica raziskave Barbara Ivančič Kutin; režija, kamera montaža Miha Peče; fotografije Jani Kutin AVL ZRC SAZU 2019.
- Pogovor s Francem Kutinom, Čadrg, 5. 4. 2026, zapisala Barbara Ivančič Kutin.
