Saša Babič
Barva je lastnost predmeta. Očesu jo posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča (SSKJ). Je razlikovalna lastnost predmeta in pojava: če imamo zdrav vid, prepoznamo predmet tudi po barvi, po njej lahko razlikujemo predmete med seboj. Prva poimenovanja barv so temno/črna in svetlo/bela, nato rdeča in šele potem sledijo rumena, zelena, modra, rjava itd. (Berlin in Kay 1991 [1969]: 4–6). Barva je tako očitna lastnost vsakršnih pojavov, da so v vseh kulturah poimenovane nemetaforično; besede označujejo zgolj barvo, ki je šele pozneje dobila širši, simbolični pomen.
Barve so poleg vonja in prostora del človekove osnovne, temeljne fizične izkušnje, zato jih uvrščamo med osnovne domene zaznavanja okolja (Molnar 2014). Vizualni del lastnosti ni zgolj oblika predmeta, ampak tudi barva, ki ima globlji pomen percepcije: vpliva na psihološko izkušnjo in ima poleg estetske še biološko, socialno in kulturno vrednost (Kovačev 1997). Natančnejši opis predmeta z barvami doda več čustvene vsebine: človeka prisili, da prepozna in dopusti živahnejšo zapolnitev, zato imajo barve pomembno simbolno raven v vseh oblikah kulturne pojavnosti (Kovačev 1997).
Tudi meseci imajo svoje barve, asociacije, barvne spomine.
Avgust je pisan. Na katerikoli vrt pogledamo, barvam ni konca. Barve, ki nam kažejo letino, obilje in polnost okusov. Cvetje, ki se ne more odločiti za eno barvo, ampak poseže kar po celi paleti možnosti.
Podoba avgusta je pisana – tudi ko je ta mesec že skoraj minil in čakamo na naslednjega.
Literatura:
BERLIN, Brent in Paul Kay: Basic Color Terms: Their Univer-sality and Evolution.Berkeley: University of California Press, 1991 [1969]
KOVAČEV, Nina Asja: Govorica barv. Vrba: Prešernova družba, 1997.
MOLNAR, Draženka: Colour Terms in English and Croatian. V: Vida Jesenšek in Dmitrij Dobrovol‘skij, Phraseologie und Kultur / Phraseology and Culture. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2014, 231–250.
