Katarina Šrimpf Vendramin piše o dedku Mrazu, polhovkah in kožuhih.
Katarina Šrimpf Vendramin
Slika 1: Razglednice dedka Mraza na razstavi Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda v Slovenskem etnografskem muzeju. Foto: Katarina Šrimpf Vendramin, november 2024.
Siva kučma, bela brada, topel kožuh, zvrhan koš je prva kitica znane otroške pesmice Janeza Bitenca, ki opeva podobo in prihod dedka Mraza, enega od treh dobrih mož, ki nosijo otrokom darila v decembrskem času. Znano je dejstvo, da je njegovo podobo leta 1951 ustvaril slikar Maksim Gaspari. Inspiracijo za njegovo oblačilno podobo je črpal iz pretekle oblačilne kulture, ki jo je dokaj dobro poznal, saj je bil kar 20 let zaposlen kot restavrator in risar v Etnografskem muzeju, s tem pa je bil v neposrednem stiku z muzejskimi predmeti in etnografskimi zbirkami. [1] Z izdajo treh razglednic s podobo tega dobrega moža leta 1952, je dokončno populariziral in utrdil njegovo podobo, ki je postala znana širom Slovenije (Bogataj 2019: 232).
Pomemben in najbolj prepoznaven del podobe dedka Mraz, kot si ga je zamislil Gaspari, so pipa, okrašen kožuh in polhovka. Slednja sta sicer bila splošni moški zimski oblačili na Kranjskem vsaj do srede 19. stoletja, kar pričajo tudi nekateri opisi iz tistega časa kot npr.: »Tujec, ki potuje pozimi po Kranjskem, bo komaj lahko videl na glavi kranjskega kmeta drugo pokrivalo ko okroglo čepico iz tega krzna (polšjega –op.p.), prav kakor je krznena suknja (kožuh), ki je pri revnejšem razredu samo iz ovčjih kož, pri premožnejših zelo pogosto podložena s polšjimi kožami.« (Baš 1984: 45)
Še posebej je zanimiv opis Vinka Ferrerija Kluna, ki v svojem spisu z naslovom Slovenci (1872) opisuje zelo podobno oblačilno podobo, kot jo je potem Gaspari uporabil za dedka Mraza: »Pipa je iz pušpanovega lesa, znotraj okovana z bakrom, ima visok stolpič iz žice in komaj dve coli dolgo cev, zato pravijo taki pipi posmehljivo ‘nosni grelec’ (Nasenwärmer). Pozimi zakriva kožuh iz ovčjih kož (kožuh) ves život do gležnjev. Šivi na kožuhu so obšiti z belim kozjim usnjem in okrašeni z rdečo volno. Na hrbtu so pogosto našiti cvetlični šopki, arabeske, ptice in podobno. Glavo pokriva majhna krznena čepica (četica, kappa).« (Kuret 1992: 143-144)
Zakaj točno je Gaspari dedka Mraza odel v ravno te oblačilne kose, mi ni znano, a jasno je, da sta tako polhovka kot tudi kožuh iz narobe obrnjene ovčje kože s hrbtnim delom okrašenim z barvnimi vezeninami iz volnene niti ali aplikacijami iz usnja, že takrat bila prepoznana kot simbola slovenstva. Do danes se je odnos do teh dveh oblačilnih kosov samo še okrepil in lahko bi rekli, da skupaj s t. i. narodno nošo oz. pripadnostnim kostumom sodita »v druščino posvečenih narodnih reči – materialnih reči, katerih takšna ali drugačna (upo)raba, uživanje greje nacionalna čustva, nas opominja na narodnost« kot je sicer za kranjsko klobaso, harmoniko, vaško situlo in gibanico zapisal Jernej Mlekuž (Mlekuž 2015: 6).
Slika 2: Upodobitev kmeta iz okolice Ljubljane Franza Kurza zum Thurn und Goldenstein. Povzeto: Makarovič, Marija. 1971. Slovenska ljudska noša. Ljubljana: Centralni zavod za napredek gospodinjstva; Slovenski etnografski muzej.
Kdaj točno je bila polhovka prepoznana kot izrazito slovenski oblačilni kos še ni znano, a že leta 1908 je bil objavljen hudomušni zapis, v katerem je to pokrivalo označeno za »pristno slovensko blago«. [2] Še bolj nazoren pa je zapis, ki je poročilo iz dogodka na Ptuju, kjer so leta 1910 med drugim tudi debatirali kaj naj zavestni Slovenci nosijo na glavi in poročevalec je tako zapisal sklep oz. navodilo, ki je zaključilo takratno debato: »Rojaki! Vsak Slovenec nosi polhovo kapo! Ta polhova kapa, ki mora iti čez ušesa, je znamenje našega rodoljuba! Polhovka nad vse! Rojaki v Ptuju! Nosite vsi polhovke! To pa ne samo zato, ker demonstrirate, marveč tudi zato, ker potem lepše izgledate.« [3] Morda so polhovke postale splošno moško pokrivalo v mestih vse do prvega obdobja po drugi svetovni vojni, kot je pisal Angelos Baš, ravno zaradi te povezave s slovenstvom, saj so »izražale v oblačilnem videzu značilno domačo, se pravi slovensko prvino«, kot je še zapisal (Baš 1984: 48). To pokrivalo, ki bi naj imelo svoje korenine v srednjem veku, v prvi polovici 19. stoletja pa je je bilo poglavitno moško pokrivalo pri kmečkem prebivalstvu v zimskih mesecih (Baš 1984: 54; Žagar 2004: 105), je bilo očitno tako močno povezano z izkazovanjem pripadnosti slovenskemu narodu, da je bilo v času druge svetovne vojne ponekod celo nezaželeno in preganjano s strani takratne nemške oblasti (Baš 1984: 48). Danes je, kot poročajo nekateri viri, polhovka zaželen suvenir ali darilo izseljencem. [4]
Okrašeni kožuhi nimajo tako močne konotacije s slovenstvom kot polhovke, a so skozi čas vseeno postali prepoznaven oblačilni kos. Prvo prepoznavnost kot posebnost slovenskega kmeta so doživeli že v začetku 19. stoletja z upodobitvami slikarja Franza Kurza zum Thurn und Goldenstein, ki je v seriji upodobitev kranjskih kmetov, ki so nastajali v letih od 1837 do 1838, kmeta iz okolice Ljubljane in kmetico iz Polhovega Gradca naslikal v tem zimskem oblačilu (Stopar 1993). A svojo močno povezanost s simboliko slovenskega kmete je ta oblačilni kos najverjetneje pridobili v začetku 20. stoletja s knjigo Alberta Siča, v kateri je objavil preris vzorcev ornamentalnega okrasja s kožuhov (1922) in tudi z Maksimom Gasparijem, ki je ljudi v svojih zimskih prizorih pogosto upodabljal v ornamentiranih kožuhih. Oblačenje krajših in daljših kožuhov se sicer omenja že vsaj v 18. stoletju predvsem za alpsko območje (Makarovič 2004: 245–246), sicer pa je bila nošnja kožuhov vsaj do srede 19. stoletja splošno v navadi, kasneje pa so to zimsko oblačilo zamenjali zimski plašči (Sič 1922).
Čeprav polhovko v zimskem času na glavah moških danes le še redko uzremo, okrašenih kožuhov, pa razen pri folklornih skupinah ne vidimo več, sta oba kosa nujna in prepoznavna elementa oprave dedka Mraza in po tej kratki raziskavi je jasno, da ju Gaspari ni vključil po naključju ali zato, ker sta vizualno privlačna, ampak zato, ker sta bila oba kosa prepoznana kot simbola slovenstva.
Podoba in obhodi dedka Mraza so v dobrih sedemdesetih letih postali tako prepoznavni, da so bili leta 2020 vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine in s tem prepoznani kot oblika nesnovne kulturne dediščine, ki ima poseben pomen za identiteto, zgodovino in kulturo Slovenije.
Slika 3: Dedek Mraz v okrašenem plašču na ZRC SAZU. Foto: Katarina Šrimpf Vendramin, december 2024.
[1] Rogelj Škafar, Bojana, 2024. Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda. Dostopno na: https://www.etno-muzej.si/sl/razstave/maksim-gaspari-ustvarjene-podobe-naroda
[2] Domovina, 12. 12. 1908, Štajerske novice.
[3] Polhovke – živio (1910). Štajerc, letnik 11, številka 1. Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WPECICP3/fa2e47c2-188b-49cd-b801-9a6de8c2a5c3/PDF
[4] Fortič, Vane D., 2014. Frančiška šiva, Franc pa kroji, Slovenske novice, 23. junij 2014: Dostopno na: https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/franciska-siva-franc-pa-kroji
Viri in literatura:
Baš, Angelos, 1984. Polšji lov na Slovenskem. Traditiones, 10/12:1981/1983: 35–59.
Bogataj, Janez. 2019. Novoletna jelka in dedek Mraz. V: Močni, modri in dobri: junaki v slovenski folklori. Božidar Jezernik in Ingrid Slavec Gradišnik (ur.). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Domovina, 12. 12. 1908, Štajerske novice.
Fortič, Vane D., 2014. Frančiška šiva, Franc pa kroji, Slovenske novice, 23. junij 2014: Dostopno na: https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/franciska-siva-franc-pa-kroji
Kuret, Niko, 1992. Prezrti spisi o Slovencih. Traditiones 21: 137-152.
Makarovič, Marija. 2004. Kožuh. V: Slovenski etnološki leksikon. Angelos Baš (ur.). Ljubljana : Mladinska knjiga.
Mlekuž, Jernej, 2015. Nos in dve ušesi naroda. V: Venček domačih : Predmeti, Slovencem sveti. Jernej Mlekuž (ur.). Ljubljana : Založba ZRC SAZU.
Polhovke – živio (1910). Štajerc, letnik 11, številka 1. Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WPECICP3/fa2e47c2-188b-49cd-b801-9a6de8c2a5c3/PDF
Rogelj Škafar, Bojana, 2024. Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda. Dostopno na: https://www.etno-muzej.si/sl/razstave/maksim-gaspari-ustvarjene-podobe-naroda
Sič, Albert, 1922. Narodni okraski na pirhih in kožuhih. Ljubljana: Drž. zaloga šolskih knjig in učil. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-LG9B0IC8.
Stopar, Ivan, in Leopold Kordeš, 1993. Kranjske noše – Goldensteinove. Ljubljana: Arterika.
Žagar, Janja, 2004. Pokrivala: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.
