Miomira Šegina
Najprej je bila tišina. Za njo je prišel pogled. Šele potem se je od nekod prikradel glas. Ali je morda glas bil pred pogledom? Do katere višine gre lahko glas? Do kam te lahko povzdigne – do nebes, če so?!
Veliko poti je do konca. Danes sedim ob sebi in se poglabljam v nič. Oblaki se umikajo soncu. Ptičnica je še prazna, vabi prvo leglo. Ptiči pojejo. Ženske pojejo. Bolgarke so. Ne razumem besed. Simfonični zbor prepleta ljudske pesmi o živalih, naravi, ljubezni, žalosti in nas povezuje z zemljo, s skupnim duhom, ki smo ga zatajili, ga zlomili. Globoko v nas se ob teh glasovih Zamolčana dviguje kot feniks, prebujena, še ne dokončno porojena v zavedanju. Tudi moški so poleg. Združeni v življenju, ubrani v petju. Ah, ti zobje, beli kot biseri, ustvarjeni za ugrize, za rezljanje zvokov, v okvirju rdečih ustnic, rojenih za lepe besede in vsakršne poljube.
Stare so in mlade, pevke, napravljene v pisane in z zapletenimi vzorci okrašene narodne noše. Si mislim, koliko je to ur, vbodov v blago, sanjanj v prepletu misli in rok, da nastane kaj takega. Danes jih ne znamo izdelati, zato tudi ne znamo dovolj ceniti. Ljudska umetnost je prastara, porojena iz posebnosti Zemljine skorje, njenih vodà, sončnih žarkov, trpljenja, sreče, predanosti, vdanosti, boja, nežnosti. Iskanj.
Smisla, razen življenja, ni. Je le to, da si, da boš in si bil le bit v vesolju stvarjenja. Če nas lahko kaj poveže, je to glasba.
