Mar si jih bodo prijatelji še pripovedovali?
Avtorica predstavlja svoj pogled na ciklični čas in običaje, ki jih poznamo iz preteklosti, razmišlja o prelomnih revolucijah človeštva in se sprašuje, kako se bosta tradicija in moderni svet prepletala v prihodnosti.
Irma Tarman
Čas napredka vse dlje v preteklost potiska „stare običaje“. Delo se spreminja. Zdaj ustvarjamo s prsti na gumbih modernih strojev. Telesnih naporov je vse manj, naravo spreminjamo s stroji. In ker drugače spreminjamo naravo, se spreminjajo tudi naši z delom pridobljeni običaji. V družini sicer še ostajajo stari nauki in vrednote. Ob njih pa nastaja moderno znanje. Nekdaj neenaki mož in žena, neenaki starši in otroci vse bolj postajajo med seboj enaki in prijatelji.
Običaji v družini, tudi širše v kulturnem krogu, pa seveda delujejo znotraj časa, z uro in koledarjem. Koledarji pa so številni, tudi ur je cela množica.
V pretežno podeželskem kulturnem krogu je nekoč veljal naslednji koledar. Morda še malo velja.
Prvi v tednu je ponedeljek, ki je lunin dan, po angleško Monday. Torek je dan boga Marsa, posvečen vojni in moškim. Sreda je Merkurjev dan, namenjen sejmom in trgovcem. Četrtek je Jupitrov dan. Znan je tudi pod imenom nemškega boga Donarja, ki ga je ponekod zamenjal sv. Peter. Potem sledi petek, Venerin dan, dan za ženske. Sobota je Saturnov dan. Veljalo je, da se v soboto seje. Nedelja pa je dan sonca, angleško Sunday. Krščansko domenica, dan počitka.
Nad vsem tem pa imamo še vedno sonce in luno, ki nam narekujeta ritem življenja. Leto je določeno po soncu, mesec po luni. Sonce doseže najvišjo točko poleti s poletnim solsticijem in najnižjo točko pozimi z zimskim solsticijem.
Delovni teden je v zgodovini ustvaril ogromno običajev. Ves čas je kaj moderno. Do sedaj smo imeli tri velike revolucije napredka. Živimo na pragu četrte. Tako vemo, da je bila prva revolucija v zgodovini človeštva agrarna revolucija, zapisana še v Svetem pismu z zgodbo o Kajnu in Ablu.
Sledile so še druge revolucije, kot je industrijska, ki je družino v mnogočem spremenila. Oče je šel od doma v službo in je bil v družini manj prisoten. Ker se je zaposlila tudi mati, je očetova prevlada v družini počasi pešala. Zato v ljudskih običajih ohranjamo predvsem lik očeta iz 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja, kjer je oče še doma in še zelo tradicionalen.
Z ljudskimi običaji smo tako nekako obstali s končano industrijsko revolucijo. Zelo znana knjiga Nika Kureta nas podrobno seznani s kmečkim življenjem v 19. stoletju. To so po mojem mnenju najbolj znani ljudski običaji na Slovenskem.
Svet pa je še vedno poln ozkih jermenastih njiv, širokih preoranih površin, skromnih majhnih njiv ob gozdu ali pa rdečih njiv sredi kraških goličev. Polje kot osnovna slika slovenske pokrajine še danes preživlja številne kmečke prebivalce, ohranja tradicijo v prazniku. Kmečki nauki, nauki mestnih ljudi. Vsi ti nauki se od starih izročajo mladim. Mladi bodo izbrali in živeli z običaji, kot bodo mislili, da je prav. Tradicija in moderno znanje se prepletata med ljudmi. Mar si bodo prijatelji še povedali vsa stara izročila dedov?
