Maja Godina Golija razmišlja o pomenu samooskrbe s sadjem in zelenjavo.
Maja Godina Golija
Tržnica z domačimi pridelki.
Letošnja nenavadno topla jesen, ki nam je ponudila podaljšek poletja, nam je prinesla tudi spoznanje, da se je narava v tem letu kruto poigrala z vsemi, ki pridelujejo hrano. O tem se v javnosti ali v medijih ne govori veliko, toda to spoznanje se nam ob obisku trgovin in nedavnih aferah s spornim uvoženim sadjem izoblikuje kar samo, kajti na prodajnih policah primanjkujejo domači kmetijski pridelki, povečuje pa se prodaja uvožene zelenjave in sadja dvomljive kakovosti.
Ne vemo sicer, koliko vrtov, sadovnjakov in njiv je bilo v poplavah uničenih, pa tudi ne, kakšen primanjkljaj domače hrane in pridelkov lahko pričakujemo zaradi pomladanske pozebe in grozljivega dogajanja v začetku avgusta. Vsi, ki ste se veselili pridelka domačega sadja in dobrot iz njega, ste razočarano ugotovili, da ga bo malo in si bo letos zelo težko pripraviti ozimnico iz slovenskih pridelkov. In če je verjeti objavljenim raziskavam, je takšnih, ki si pripravljajo domačo ozimnico in različne zaloge hrane, na Slovenskem veliko.
Vemo pa, da bo zaradi raznolikega vremenskega dogajanja v preteklih mesecih, ki je posledica našega nespametnega odnosa do okolja in planeta, preskrba s sadjem na Slovenskem še slabša kot prejšnja leta in odvisna predvsem od tistega, ki so ga pridelali v tujini. In morda bomo zaradi teh težav lažje razumeli globlji pomen martinovega, ki je bilo v preteklosti predvsem praznik zahvale za dobro letino, in to ne le vinsko, ampak letino pridelkov, ki so jih ljudje potrebovali za vsakdanjo prehrano in preživetje. Bolj kot vino ljudje namreč potrebujemo hrano. Poletna in jesenska letina pridelkov sta bili stoletja težko pričakovani in povezani z različnimi magičnimi dejanji, verovanji in praznovanji.
Vloženi pridelki.
In če ne želimo zaužiti še več zdravju škodljivega uvoženega sadja, ki so ga državne institucije neodgovorno dovolile za prodajo in prehrano prebivalstva, tudi otrok, potem moramo na Slovenskem hitro in še učinkoviteje povečati samooskrbo s hrano. Njeno pridelovanje je namreč postalo tako nezanimivo, da se tudi v pokrajinah, ki imajo za pridelavo odlične razmere, opuščajo njivske površine in vrtovi. Zakaj ne bi pridelovanje sadja in zelenjave na Slovenskem spet postala pomembna gospodarska panoga, zakaj se več ne vlaga v ustanavljanje kmetijskih podjetij, zakaj se z različnimi ukrepi bolj ne podpre pridelovalce zdravega, ekološko ali integrirano pridelanega sadja in zelenjave? In končno – zakaj martinovo ni več takšen praznik, kot je bil nekdaj? Zakaj se ob njem ne spomnimo na pomen doma pridelane hrane? In ne nazadnje, zakaj pridelava kakovostnega sadja, zelenjave in poljščin v naši družbi ni cenjena in ni vsaj tako pomembna za ugled kmetovalca, kot je pridelovanje vina?
