Prispevek razmišlja o vlogi mladoletnih v boju za družbene spremembe in se naveže na njihovo pravico, da odločajo o svojem šolanju.
Barbara Turk Niskač
Otroci oziroma mladostniki so v preteklosti pogosto predstavljali grožnjo obstoječim elitam. Zahodnoevropske države so v 19. stoletju začele uvajati zakonsko omejevanje dela otrok ter zakonsko zaščito pred izkoriščanjem otroške delovne sile, vendar ne zgolj iz altruističnih vzgibov po zaščiti otrok pred izkoriščanjem v tovarnah, temveč tudi zato, ker so otroci kot množična delovna sila predstavljali tekmeca iniciativam za mehanizacijo tekstilne industrije. Po drugi strani so številni delavski otroci, medtem ko so njihovi starši delali v manufakturah, ostajali sami doma in bili prepuščeni ulici. V svojem brezdelju in brezskrbnosti so po mnenju političnih elit predstavljali grožnjo obstoječemu družbenemu redu, ki je v središče družbene organizacije postavil produktivno delo. Splošno šolsko obveznost se je uvajalo tudi z namenom, da bi prebivalstvu že od malih nog priučili delovne etike in vzgojili v za državno blagajno čim bolj koristne, to je produktivne posameznike.
Pri nas protestna gibanja navadno povezujemo s študentsko in starejšo populacijo. V tem pogledu si iniciativa dijakov Zahtevamo šolo zasluži pozornost širše družbe. Zgodovina nas uči, da je uporništvo tisto, ki poganja družbene spremembe – in tu so pomemben delež odigrali prav mladoletniki. Vsi poznamo Andersonovo pravljico iz leta 1845 o revni deklici, ki je na ulici prodajala vžigalice. Tudi izdelovalke vžigalic niso živele v dosti boljših razmerah, mediji pa so jih predstavljali kot pasivne, nedolžne in trpeče žrtve. Toda leta 1888 so ženske in dekleta, ki so delala v tovarni vžigalic v Londonu, številne mlajše od 16 let, organizirale protest proti slabim delovnim razmeram in zametki aktivizma za pravice žensk so bili rojeni. Ker so si mladoletni v tem času pogosto že služili kruh, so se udejstvovali tudi v protestih za pravice delavcev. Leta 1899 je na primer deček z vzdevkom Kid Blink mladoletne ulične prodajalce in prodajalke časopisa v New Yorku, med katerimi so bili številni otroci migrantov, sirote in otroci brez doma, povedel v dva tedna trajajočo stavko, dokler niso dosegli višje plače za svoje delo.
Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Newsboys%27_strike_of_1899.
Šolske stavke so bile stalnica od uvedbe obveznega šolanja dalje. Čeprav so jih navadno razumeli kot deviantno obnašanje, so predstavljale celoten nabor od protestov zaradi slabih prostorskih razmer v šolah do političnih protestov v navezavi na delavska gibanja. Leta 1972 je 10.000 britanskih šolarjev korakalo čez London v protestu proti telesni kazni.
Rosa Parks velja za ikono, ki se je leta 1955 zoperstavila rasni segregaciji, ko na avtobusu ni želela odstopiti svojega mesta belcu. Manj znano pa je, da je devet mesecev pred tem enako storila šestnajstletna Claudette Colvin, ki je bila zaradi tega tudi aretirana. Medtem ko je dejanje Rose Park odmevalo v širši javnosti, je Claudette tudi njena skupnost rekla, da zaradi svoje starosti ni primerna za vlogo vzornice.
Nekaj let kasneje, natančneje leta 1963, je dr. Martin Luther King ml. obiskal Birmingham in ljudi pozval, da se pridružijo civilni nepokorščini proti mestni politiki rasne segregacije. Medtem ko so se mnogi odrasli bali, da bi v primeru aretacije izgubili službo, je več kot tisoč šolarjev zapustilo učilnice in se odpravilo na ulice. Aretiranih je bilo 973 mladoletnih protestnikov, številni so bili izključeni iz šol. Ker dejavnosti mladih niso pojenjale, je mesto Birmingham še istega leta umaknilo odlok o segregaciji.
Vir: https://www.thedailybeast.com/how-the-children-of-birmingham-changed-the-civil-rights-movement
Čeprav se po mednarodnem pravu kot posebna družbena skupina otroci štejejo do dopolnjenega 18. leta, pa je otroštvo v antropološkem razumevanju predvsem kulturno relativna kategorija. Slednje je prikazala že antropologinja Margaret Mead s svojo raziskavo o odraščanju na Samoi v začetku 20. stoletja, v kateri je vzroke za adolescenco kot stresno obdobje odraščanja pripisala kulturi in ne biologiji. Njeno delo je bilo revolucionarno, saj ga je objavila v času, ko je ameriška otroška psihologija temeljila še na evolucionizmu in univerzalnemu biološkemu determinizmu in se je predpostavljalo, da razvoj otroka pooseblja biološki in kulturni razvoj človeštva.
Razsvetljenski misleci so predpostavljali, da človeška zgodovina teče linearno v smeri vedno večje racionalnosti. Linearno razumevanje razvoja tako človeka kot civilizacije je narekovalo, da razvoj poteka od preprostega h kompleksnemu, od iracionalnega obnašanja k racionalnemu ter od biološke nezrelosti v otroštvu k zrelemu odraslemu. Od tod tudi izhaja dojemanje otrok kot nezrelih, iracionalnih, nekompetentnih in nedružbenih, medtem ko naj bi bili odrasli zrela, racionalna, kompetentna, družbena bitja. Kot vzporednica se je v 19. stoletju uveljavilo mnenje, da se vsaka kultura razvija od divjaštva k civilizaciji. Pri tem je bila seveda »civilizirana« kultura večvredna, otroci pa so bili na razvojni stopnji izenačeni z divjaki. Šele skozi proces ustrezne socializacije naj bi postali kompetentni člani družbe.
Danes je nasprotno uveljavljena zavest, da so se ideje, ki jih imamo o otroštvu, spreminjale skozi čas ter da otroštvo ni le biološka kategorija. Ideje, ki jih imamo o otroštvu, so namreč odvisne od družbenega, kulturnega, ekonomskega, političnega in zgodovinskega konteksta ter vplivajo na prakse in odnos do otrok. Vzgojne prakse in razumevanje otrok pa se ne razlikujejo le med različnimi kulturami, temveč tudi med družbenimi razredi znotraj iste družbe. Navadno se predpostavlja, da nam biologija nakazuje, kaj ima človeštvo skupnega, kultura pa, kaj nas dela različne. Antropološke raziskave nakazujejo, da potrebe, potenciali in razvojni procesi otrok niso univerzalni. Različne družbe otrokom glede na starost pripisujejo različne sposobnosti; pričakovanja ter usmerjanje odraslih pa vplivajo na to, katere sposobnosti in vzorce obnašanja otroci razvijejo. Medtem ko na primer danes štiriletnik, ki si zna zavezati vezalke, velja za izjemnega, so nekoč štiriletne deklice že pletle nogavice in rokavice.
Otrokom in mladostnikom se danes pripoznava zmožnost aktivnega delovanja in vplivanja na svoje okolje, na primer z iniciranjem novih dejavnosti ter z vpeljevanjem drugih vanje. Vendar pa otroci in mladostniki ne živijo v vakuumu, temveč so vedno vpeti v odnose in družbene strukture. Že sama ideja delovalnosti je pravzaprav povezana z idejo posameznika in s svobodno voljo, kar sta sami po sebi izrazito evropocentrični ideji, ki nikakor nista univerzalni. Ideja posameznika s svobodno voljo namreč izhaja iz določenega časovnega in geografskega konteksta kapitalistične politične ekonomije.
Če se odmaknemo od akademskega sveta in pogledamo v vsakodnevne družbene prakse, hitro ugotovimo, da odnos med otrokom oziroma mladostnikom in odraslim vedno določa odnos moči, pri čemer je moč vedno na strani odraslega. Ti se, če jim to ustreza, res lahko osredotočajo na ustvarjalne in inovativne zmožnosti otrok in mladostnikov, kar smo lahko opazovali tudi v diskurzu o pouku na daljavo, ko naj bi bili ti domnevno pogosto bolj vešči upravljanja s tehnologijo kot odrasli. Vendar pa so ustvarjalne zmožnosti mladoletnikov poudarjene le do mere, ki odgovarja odraslim. Kadar jim te iste zmožnosti ne odgovarjajo, so hitro označene za deviantno obnašanje. Poleg tega je predpostavka, da so otroci in mladostniki delovalci ter da so dejavni soustvarjalci svojega okolja, prav lahko le etnocentričen in hegemonističen imperativ odraslega. Ni namreč dovolj, če zgolj zamenjamo esencialistično predstavo, da so otroci nekompetentni, z drugo esencialistično predstavo, da so kompetentni. Tako kot odrasli so tudi otroci lahko hkrati aktivni in pasivni, avtentični sogovorniki ali pa namesto njih govori kdo drug, celostni ali pomanjkljivi, nemočni ali delujoči. Otroci namreč prav lahko izražajo delovalnost v določenih okoliščinah ter se v drugih okoliščinah podrejajo obstoječim strukturam.
Pa vendarle, čeprav so po mednarodnem pravu res mladoletni in brez državljanskih pravic ter jim pogosto primanjkuje življenjskih izkušenj, bi morali kot družba šolarje in dijake, njihova mnenja in hotenja vzeti precej bolj resno. Nenazadnje gre za mlade ljudi, ki vstopajo v družbo ter bodo nasledili generacije v odhajanju, kar je tudi edina stalnica življenjskega cikla. Prav bi bilo, da družbo tudi sooblikujejo in soodločajo o svojih življenjih, ne pa da se zgolj podrejajo pravilom, ki jih zanje ustvarjajo tisti, ki imajo v rokah vzvode moči.
