Od pusta do posta

Prispevek se posveča pustu in postu, ki mu sledi – predvsem pa postnim jedem.

Maja Godina Golija

Letošnji pust je za vsakogar nekaj posebnega – za tiste, ki imajo pust radi, in za tiste, ki jim gre na živce. Ti slednji so se verjetno oddahnili, ker jim ni treba razmišljati o pustnih oblačilih za otroška pustovanja, tekati po trgovinah in iskati pustne kostume ali bedeti  pozno  v noč in izdelovati pustna oblačila. Maske že tako imamo, ne le tiste navidezne, ampak čisto prave: pisane in črne, industrijsko in doma izdelane, zanesljive in tiste malo manj, zato bodo pustni kostumi in maske morali počakati še kakšno leto v omari. Ampak pust niso samo  pustne šeme  – v evropski tradiciji pomeni pust prelomnico, ko se zima počasi prevesi v pomlad, ko je konec mrtvila v naravi in začetek vegetacije, pa tudi konec zimskih  praznovanj, porok, veseljačenja in oblik druženja ob skupnih delih (nekdaj npr. ob luščenju bučnih semen, kožuhanju, ličkanju, preji) ter začetek posta.

Še pred enim letom, ko korona ni grozila, so se na podeželju, v trgih in mestih ob večerih družili mladi, pa tudi nekateri starejši, da so izdelovali pustne kostume, skupinske maske, karnevalske vozove in krasili traktorske prikolice za udeležbo na pustovanjih in karnevalskih sprevodih.  Prav ta druženja so tisto, na kar pri pustu pogosto pozabljamo – ure in ure skupnega ustvarjanja pustnih oprav za laufarje, škoromate, orače, piceke, čarovnice in še koga. In po sobotnih, nedeljskih in torkovih pustovanjih, obhodih in rajanjih  v normalnih, nekoronskih časih zavlada žalost – pusta pokopljejo, zažgejo ali utopijo in s pepelnico se začne post.  

Cerkljanski laufarji, 1956 (Fototeka Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU).

Post zaznamujejo omejitve pri uživanju mesa, mesnih izdelkov in živalske zabele. Strogi post je najbolj značilen za  samo pepelnico, prvi dan tega postnega obdobja, ko so ribe skoraj obvezna postna jed. V meščanskih gospodinjstvih so jih pripravljali na različne način: modro kuhana postrv, nadevan krap in ščuka s sardelnim maslom so samo nekatere danes že pozabljene ribje specialitete. Za tiste manj premožne pa so bile dostopne polenovke ali sardele. Tudi restavracije so na ta dan pripravljale  le postne specialitete, predvsem različne ribje jedi. Spomin na pepelnične obroke je tradicionalna Slanikova pojedina v Hotelu Union, ki  so jo prvič pripravili že leta 1908, a bo, tako kot  večina drugih pustnih prireditev, letos odpadla.

Po priporočilih katoliške cerkve traja post štirideset dni, to je do velike noči.  Post ni le čas skromnega, brezmesnega prehranjevanja, ampak tudi spokorniškega vedenja. Kot ugotavljajo evropski raziskovalci, pa je imel ta dolgi post tudi drugačen – ekonomski in politični – pomen. Zapovedan je bil  v času, ko je v večini evropskih domov hrane primanjkovalo in čakanje na pomladanske pridelke je bilo dolgo in mučno. Da bi se izognili uporom in negodovanju prebivalstva zaradi pomanjkanja hrane, so bile uvedene cerkvene prepovedi uživanja mesne hrane in bogatega beljenja jedi še kako dobrodošle.

Tudi iz sedanje koronske izkušnje vemo, da je prepovedi veliko lažje prenesti z mislijo na višje cilje, na skupno dobro, tako da se razmišljanje o prepovedih iz preteklih časov, vsaj pri večini, ni kaj dosti spremenilo. Tako kot se ni dosti spremenilo tudi  kršenje ukazov, odlokov in prepovedi. Podobno kot v preteklosti jih tudi danes mnogokrat kršijo prav tisti, ki so jih sprejeli in zapovedali, pojasnjujejo jih predvsem z raznimi slabimi domislicami in za lase privlečenimi razlagami. V preteklih stoletjih se je katoliška gospoda zelo spretno izognila zapovedim o postni hrani in si je, kot je imenitno prikazano v študiji o prehrani v samostanu Žiče, izmišljala načine, kako zaobiti postne prepovedi uživanja mesa. Tudi tako, da so nekaterim  nepostnim jedem pripisovali postne lastnosti, nekaterim živalim, npr. vidram, pa ribje značilnosti, da so jih ob postu lahko uživali kot nadomestek prepovedanega mesa.

Navadna raja pa je v postnem času  večinoma pohlevno vztrajala pri omejitvah. Ker niso imeli lastnih ribnikov, tako kot posvetna in cerkvena elita, za kupovanje rib pa ne denarja, so v postnih dneh otepali skromne in enolične jedi: krompir v oblicah in skuto ali mohant, gobje, krompirjeve in zelenjavne juhe, kislo repo in zelje, bob, fižol, krompir, žgance z mlekom, zlivanke,  za nedelje in skupna dela tudi krapce in gibanice.

Če želite nekatere preproste in že pozabljene jedi, ki so jih pripravljali ob postu, tudi  sami preizkusiti in spoznati, ponujam recept za pripravo koruzne zlivanke (zlevanke):

Koruzna zlivanka

0,75 l mleka
0,5 l koruzne moke
ščepec soli
2 žlici sladkorja
4 žlice sladke smetane
1 jajce
1 žlica masla

Iz vseh sestavin pripravimo gladko testo. Z maslom dobro namastimo pekač, na katerega vlijemo pripravljeno testo. Pečemo na 180 stopinj približno 30 minut. Narežemo na koščke in postrežemo s slivovo marmelado.

Viri:

Angelos Baš et al.:  Slovenski etnološki leksikon.Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004.

Niko Kuret: Praznično leto Slovencev. Ljubljana: Družina, 1988.