Povod za besedilo o strokovnosti in racionalnosti odločitev in ukrepov je “ljudsko”, a tudi politično in strokovno komentiranje covida-19 kot poosebitve Narave.
P. J.
»Narava je tako hotela. Da se ustavimo kot družba. In da med izolacijo premislimo, kaj pogrešamo, česa pa morda tudi ne. Pretiravali smo s potrošništvom, z neodgovornostjo do nje, zdaj pa nam vrača.«
Te dni sem na takšno »ljudsko razmišljanje« naletela že večkrat. Tudi v medijih. Tudi kot komentar političnih in drugih mnenjskih voditeljev, tudi kot interpretacijo strokovnjakov.
Če poskušam slediti logiki takšnega razmišljanja, se zdi, da Naravo izenačuje s koronavirusom covid-19. Da preizprašuje, ali smo si virus oziroma takšno proti človeku uperjeno Naravo pridelali sami kot posledico našega načina življenja. Gre za razmišljanje s prispodobo, po kateri lahko osamitev in zaustavitev življenja razumemo tudi le kot opozorilo Narave. Narave, ki nas sili, da premislimo o našem načinu življenja in njegovem vplivu nanjo. Ker se nismo znali ustaviti in narediti tega premisleka že prej, ker nismo hoteli v prid Narave ukrepati že prej. Po tej isti logiki se nam zato zdaj z izolacijo, napovedovanjem nove (socialno distancirane in recesijske) realnosti Narava maščuje.
Naravo s takšnim razmišljanjem torej poosebljamo. Jo z magičnim, iracionalnim načinom percipiranja in izkušanja dojemamo kot akterja, človeku nič-več-obvladljivega Drugega, ki si ga ljudje sicer že vseskozi želimo podrediti in mu biti večvredni.
A magijski, iracionalen način razmišljanja (ekonomsko) razvit del sveta že dolgo pripisuje predvsem tradicionalnim, denimo staroselskim skupnostim. Ne pa Nam. Vsaj ne tako množično. V kakšni new age skupnosti ga še vidimo, medtem ko naj bi se (ateistična, stroki zaupajoča) večina že stoletja pretežno zanašala na um. In upoštevajoč tega se lahko nadalje tudi vprašamo – kdo je sklenil, da se je dobro ustaviti, izolirati in socialno distancirati? Narava? Ali družba, ljudje? In tudi: zakaj naj bi bilo to racionalno? Kot berem in poslušam, zato, ker – (ljudje) ne vemo. Oziroma vemo tako malo o virusu in obrambi pred njim, da se skušamo pred Neznanim predvsem zaščititi. Kot je bilo večinoma odločeno – z umikom. Z odkritim priznanjem omejenosti naše vednosti (ne le o virusu). In z videnjem kot edine možne poti iz tega neznanja – z iskanjem več znanja.
A kaj sploh je znanje, védenje? In kakšne vse so možne poti do njega?
Videti je, da ga zaenkrat iščemo na enak, star in znan, racionalen, znanstveni način, ki skuša Naravo obvladati in jo (ponovno) podrediti človeku. Pri tem pa argumentacija, zakaj sta racionalizem in znanost sploh potrebna, temelji tudi na magijskem načinu mišljenja. (Še) neukročeno Naravo še vedno poosebljamo, jo vidimo predvsem kot ljudem nevarnega Drugega, ki ga je treba podrediti človeškim željam in (z recimo cepivom) boju za preživetje vrste. Že priznanje, da tudi sodobni ljudje, tudi mnenjski voditelji in strokovnjaki, ne razmišljamo le racionalno, ampak tudi magijsko, bi pomenilo korak stran od znanega, od znanega načina iskanja znanja, od priznavanja tega, kaj vse znanje sploh je. Premislek o teži in barvi sodobnega magijskega mišljenja pa bi bil naslednji korak.
* Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani Zdravo Slovenija, ki jo je vzpostavila antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov. Objavljeno z dovoljenjem avtorja. Povezava na izvirnik: https://www.zdravo-slovenija.com/blog1/2020/4/23/naturalizacija-korone.
