Najslajši odmik od vsakdanjika

Avtor razmišlja o glasbi kot pomembnem delu življenja.

Miha Kozorog

V sredo je končno spet prišel čas za najslajši odmik od vsakdanjika. Običajno vsaj enkrat tedensko, zdaj pa že toliko časa brez. Daleč je 3. marec, zadnja svobodna improvizacija Friforme v Gromki; Michaelu Rotherju in Gudrun Gut v Gradcu sem se 8. marca že samoizolacijsko odpovedal. Neposlušno pa sem s stisnjenimi zobmi poskušal čim prej kar odmisliti. V sredo pa sem si rekel, grem, nujno je že, brez tega ne bo šlo prav dolgo. Koncert je bil v Lesnem Brdu, kakšnih 150 se nas je potapljalo v neskončno bogastvo zvokov genialnega tria Širom. Koncert bi sicer moral biti že dan prej, tisoč kilometrov stran v Bruslju, a je tamkajšnji kulturni center Bozar, povsem razumljivo, vse skupaj prestavil v horjulske hribe. Bilo je lepo, a metadonsko. Dragocena, a blaga doza je takale čez ekran. Slišim svoj omiljeni bend in vidim seno na koncertnem skednju, kjer sem že tolikokrat poležaval ob piljenju, drgnjenju, pihanju, sopihanju, dretju, hrupu, tolčenju, cviljenju … in še na sto načinov označenem strastnem muziciranju desetin glasbenikov, ki jih v slovenskem prostoru najbolj cenim.

Tudi tokrat je izbrana trojica igrala zares, lahko sem jih poslušal in gledal. Hvala za ta obliž. Ampak kdaj bomo spet koncertirali skupaj? Kajti špil smo tudi publika, naše skupno dihanje, molčanje, pozornost, čutenje … Čez digitalna omrežja, pa četudi je to 5G, je prevodnost afekta očitno slaba. Slabo se nam piše, nomadskim iskalcem zvokov. Domačih plat in stotine drugih s spleta smo se že naposlušali, zato še toliko bolj plaši skorajšnje poletje, ko je v navadi posebej priljubljena panoga odmikanja na koncerte pod milim nebom. Vseeno pa to ni nič proti temu, kar doživljajo glasbeniki in vsi, ki skrbijo za živo glasbo. Jaz abstiniram od najslajšega odmika od vsakdanjika, oni pa povrhu nimajo dela.

+ posts

One Comment

Comments are closed.