Avtor v prispevku razmišlja, koliko sprememb v resnici lahko prinese takšna katastrofa, kot je pandemija. Ali nam pozitivni vidiki karantene res lahko pokažejo drugačno, kakovostnejše nadaljevanje življenja ali pa bomo spet zdrsnili nazaj na stare tire?
Prof. dr. Valentin Skubic
Čas pandemije koronavirusa na našem planetu je vsekakor veliko presenečenje. Kdo si je sploh lahko lansko jesen predstavljal, da bo epidemija novega virusa v nekaj mesecih preplavila skoraj ves svet, čeprav so bile prisotne nekatere napovedi, da nas bodo že takoj v začetku novega prestopnega leta 2020 zajele velike nevšečnosti in težave?! Za prestopna leta tako in tako krožijo slabe napovedi: prestopno leto malo prinese in veliko odnese. Letos se je ta rek uveljavil že skoraj v celoti. “Odneslo” je veliko več ljudi in ne vemo, kaj nas še čaka v tem pogledu. Tudi, da bi leto 2020 prineslo kaj dosti pridelka, že sredi aprila slabo kaže. Cela zima je bila za kratke rokave in brez debelih jopic. Pa tudi že lansko jesen je bilo napovedano, da se zima ne bo še čisto poslovila niti v marcu ne v aprilu prihodnjega leta. Teh napovedi se še dobro spominjam … In že imamo pozebe skoraj katastrofalnih razsežnosti.
Zdaj, v času te velike krize na našem planetu, pa so naša občila še polna napovedi, da po tej virusni pandemiji nikdar ne bo več tako, kot je bilo. Dobro bi bilo, če bi se tudi te napovedi uresničile, a se bojim, da se ne bodo. V času svetovnih karanten je morje naenkrat veliko bolj čisto, kot je bilo, tudi zrak se je v velikih mestih vidno očistil in še marsikaj dobrega nam je prinesla svetovna karantena: večjo solidarnost, ne samo med bližnjimi ljudmi, ampak tudi med svetovnimi narodi. Malo manj se v tem času rožlja in trguje z orožjem, vsaj slišati ni. Spet je Severna Koreja edina izjema na tem svetu. Ne vem, kaj bo pokazala ozonska luknja v stratosferi, ali smo tudi njo s karantenami v takem obsegu kaj prizadeli. V mnogo pogledih bi bilo res boljše, če ne bi bilo več tako, kot je bilo, vendar se bojim, da je to samo privid. Kmalu se bo pokazalo – ko bomo spet začeli sproščati promet, zlasti zračni in cestni – kaj se bo ohranilo od karantene, ki vsekakor ni bila prijetna, je bila pa koristna.
Ne govorite, da se z omejitvami pretirava. Videti je, da se bo s tem ohranilo marsikatero življenje, tudi življenje mlajših in produktivnih ljudi. Predvsem pa se bo ohranil življenjski standard, ki smo ga dosegli, kajti brez dela ni jela. Več kot Nobelovo nagrado bi si zaslužil tisti, ki bi danes znal uresničiti to, da ne bo več, kot je bilo. Zaslužil bi si nagrado planeta Zemlje.
Na izpitu iz politične ekonomije me je prof. dr. Stane Krašovec vprašal: »Kaj napravi kapitalist, ko opazi, da mu je profitna mera v nekem poslu začela upadati?« Seveda, kot napiflan slušatelj tega predmeta – sicer sem študiral veterino in se mučil usvojiti medicinski način razmišljanja – na postavljeno vprašanje nisem znal odgovoriti. Odgovoriti mi je moral častiti profesor sam, ki se je pravkar vrnil z nekega ekspertnega mesta pri Združenih narodih. Odgovoril je, da kapitalistični podjetnik pač enostavno potegne kapital iz tega posla in ga investira nekam drugam. Dokler bo obstajal tak svet, kot je današnji, ko sta osnovno gonilo napredka dobiček in masten zaslužek, na tej zemlji ne more biti nič boljše, kot je bilo doslej. Spet bomo drveli v službe za čim večjim zaslužkom, spet bomo cele popoldneve preživeli v trgovinah po nakupih in svet se bo enostavno le vrtel naprej – kar je svoj čas ugotovil že kritični pesnik Janez Menart v pesniški zbirki Časopisni stihi.
Združeni narodi so zelo zaspana in predvsem neučinkovita reč, kar se je pokazalo tudi v tej zdravstveni krizi, ki je prizadela ves svet. Tudi Evropska unija ni nič kaj boljšega, kar smo si mislili že doslej. Nesreča, ki nas je prizadela, pa je prišla iz sveta, ki pravi, da nekaj da nase. Kitajska ni pravočasno zaprla meja in se spravila v karanteno; celo zdravnika, ki je prvi opozoril na nekaj novega, je preganjala. Svetovna javnost je za novo obliko virusne pljučnice na Kitajskem izvedela z najmanj dvomesečno zamudo. Tam so imeli prve primere že konec meseca novembra lanskega leta. Najmanj tri mesece se je novi virus z mednarodnim prometom popolnoma nemoteno prenašal naprej, zato se je tako hitro razširil po celem svetu. V takem svetovnem položaju nam žal slabo kaže tudi v bodoče.
