Ali so gledališke predstave na spletu kaj drugega kot navaden film?
Ivana Milinković
Spomnim se prijateljičine reakcije na začetku koronakarantene, ki je z navdušenjem dejala, da bo zdaj končno lahko jedla kokice med gledanjem gledališke predstave, kar je sicer njena stara želja. Te želje ne delim z njo, tako da si ob prvem ogledu gledališke predstave na spletu nisem naredila kokic, mi je bila pa vseeno simpatična, ker je strastna ljubiteljica tega prasketajočega prigrizka in ji zato privoščim ta nedolžen greh.
Namesto kokic sem si natočila kozarec vina, se ulegla v posteljo in navdušeno začela gledati Molièrovega Tartuffa, ker so nam v teh povsem čudnih časih gledališča omogočila, da jih še vedno obiskujemo, čeprav le na spletu. Ni se obneslo prav dobro, kar je razlog, da sem si po nekaj dnevih ob posteljnem ogledu predstave Huddersfield raje privoščila kozarec piva. Problem ni bil v kakovosti predstav. Nasprotno, bili sta odlični in jih zelo priporočam. Problem ni bil niti v pijačah ali celo v ležečem položaju. Bilo je nekaj drugega, kar me je strašno motilo.
Posnetek predstav ni bil statičen, z zornega kota publike, temveč premikajoč, kot da bi šlo za filmsko, in ne za gledališko kamero. Preverila sem tudi nekaj drugih predstav, ki so se vrtele v teh dneh, in bilo je enako – premikajoča se, in ne statična kamera. To je vplivalo na mojo odločitev, da gledaliških predstav ne bom več gledala na spletu in bom čakala, da se predstave spet vrnejo v gledališča, na ulice in podobna prizorišča; vse v vsem, da jih spet gledam v živo. Razlog za tako izključujočo odločitev je ta, da mi kamera s svojim gibanjem ponuja fokus, ki sem si ga prej sama izbirala, kar pomeni, da je gledališka predstava postala film in da sem tako izgubila enega lepših vidikov gledališča – osebno izbiro prizora. Spremljanje reakcij stranskih igralcev se mi je namreč vedno zdelo enako pomembno, če ne tudi bolj zanimivo, kot spremljanje le glavnih likov. In ne samo to, spremljanje podrobnosti na odru, ko poteka teatralizacija likov, mi je vedno znova ustvarjalo občutek, da sem tudi jaz delno, čeprav le v svoji glavi, ustvarjalka te predstave.
Da ne bo pomote, pri spletnem gledanju gledaliških predstav zelo pogrešam tudi ljudi, tako tiste na odru kot tiste okoli sebe v publiki, s katerimi imamo skupaj reakcije na one prve. Možnost pitja in celo ležanja ob gledanju gledališke predstave me ne navdaja z navdušenjem, še vedno pa sem neodločena o vprašanju primernosti kokic. Tukaj gre za finese, o katerih bi bilo zanimivo razmišljati in jih morda celo kdaj poskusno uporabiti, nekaj pa se ne sme spremeniti – gledališke predstave morajo ohraniti celovitost scene. In to tudi v primeru, ko se predstava predvaja na spletu, kajti gledalec mora imeti priložnost, da sam izbira svoj fokus, ne pa, da to kamera počne zanj, saj potem predstava postane film in mi, gledalci, le pasivna publika.
