Avtor v prispevku komentira protest v Ljubljani, ki je bil organiziran na dan upora proti okupatorju, 27. 4. 2021.
Boštjan Nedoh
Kot je bilo napovedano, je letošnji praznik dan upora proti okupatorju v Ljubljani minil v znamenju protivladnih protestov, ki so po obdobju zatišja oziroma zmanjšane protestniške intenzivnosti na ulice Ljubljane znova pripeljali večjo množico ljudi. Razlogov za večjo mobilizacijo ljudi je seveda več, od osnovnega razloga nezadovoljstva s politiko aktualne vlade, pa do nedavne odločbe Ustavnega sodišča RS, v kateri je slednje jasno sporočilo, da se ene temeljnih demokratičnih pravic, tj. pravice do javnega množičnega izražanja mnenj v obliki javnih protestov, ne more trajno in v celoti suspendirati, ter, nazadnje, sovpadanje protesta z dnevom upora proti okupatorju. V tem kratkem komentarju dogajanja v Ljubljani se bomo osredotočili na to zadnje, se pravi, na sovpadanje protesta proti aktualni vladi z dnevom, ko tudi uradno obeležujemo spomin na upor prednikov proti nacifašističnemu okupatorju. Namreč, čeprav v javnosti prevladuje prepričanje, da proti politikam aktualne vlade protestirajo zlasti zagovorniki partizanstva, pa po drugi strani velja, da med enim in drugim vendarle obstaja določena napetost, nemara celo kratek stik.
»Ukvarjanje s preteklostjo« je namreč nekaj, kar levica običajno pripisuje desnici na čelu s predsednikom aktualne vlade, pri čemer ima seveda prva na svoji strani prepričljive argumente za takšno pejorativno označevanje. Zgodovina dvajsetega stoletja na Slovenskem, vključno z vsemi političnimi in družbenimi posledicami, je bila namreč vse do poskusov njene revizije, ki so potekali zlasti v zadnjih nekaj desetletjih, precej nedvoumna: Slovenci smo se, skupaj z drugimi slovanskimi narodi, precej enotno uprli fašistični in nacistični okupaciji svojega ozemlja, ki je seveda vključevala tako politično podreditev tukaj živečega prebivalstva, kot tudi poskus izničenja slovenskega jezika. In Osvobodilna fronta oziroma narodnoosvobodilni boj je bilo in je še danes ime za politično organizacijo tega upora. »Ukvarjanje s preteklostjo« se v tem kontekstu seveda nanaša natanko na poskuse revizije zgodovine, v kateri so partizani stali na njeni pravi strani.
In to je hkrati tudi razlog, zaradi katerega se vsi, ki se imajo za takšne ali drugačne zagovornike narodnoosvobodilnega boja, ne bi smeli odreči preteklosti. Natančneje rečeno, ne bi smeli sprejeti govora, po katerem obstaja kategorični rez med partizansko preteklostjo in problemi sedanjega časa. Kajti sledeč tej pripovedi, je emancipacija stvar preteklosti, stvar, na katero v sedanjosti ni treba ali pa nemara ni vredno misliti. V tej konstelaciji bo revizionizem zmagal ne samo nad preteklostjo, ampak tudi nad sedanjostjo.
***
Walter Benjamin, nemški teoretik in kritik judovskega rodu, je poleti 1940, ko je bil na begu pred nacifašizmom, napisal spis »O pojmu zgodovine«, ki velja za njegov neuradni testament. Šlo je za njegov zadnji spis, ki ga je na begu iz Pariza proti Portugalski, od koder bi emigriral v ZDA, predal Hannah Arendt, preden je v Pirenejih storil samomor, s katerim je preprečil, da bi ga zajeli fašisti na španski strani meje. Historičnomaterialistični pojem zgodovine, ki ga Benjamin razvije v tem spisu, temelji natanko na prepričanju, da je boj za zatirano, potlačeno preteklost, za preteklost, ki vsebuje emancipatorni potencial, a jo poskušajo vladajoči izbrisati, natanko tisti element, ki nas mora orientirati v sedanjosti. Bolj natančno, osvoboditev v sedanjosti lahko poteka zgolj skozi ponovitev preteklosti: Francoska revolucija je za Benjamina ponovitev Rimske republike. A že ta primer jasno priča, da ne gre preprosto za ponovitev tistega, kar je bilo v preteklosti realizirano, temveč natanko za ponovitev nerealiziranega potenciala emancipacije.
Dediči in zagovorniki emancipatorne preteklosti, ki se v sedanjosti odrekajo emancipaciji, tvegajo ne samo izgubo preteklosti, temveč tudi sedanjosti.
