Preživetje vrste

Prispevek razmišlja o praktičnosti, prilagodljivosti in racionaliziranju vsakdanjih odločitev ter primerja sedanjost s preteklostjo.

P. J.

Svet se spreminja pred mojimi očmi. Vedno se je. A še nikoli, kot zaznavam, tako pospešeno, množično in predvsem očitno. Mogoče se s tem le težje sprijaznim kot vsi ostali, mogoče spremembe le težje sproti prebavljam. Koncerti in dogodki – če že – večinoma na prostem. Krajina vse gosteje prepredena z mrežo anten. Naročanje k zdravniku in na upravno enoto večinoma le po e-pošti. Opozarjanje na razkuževanje rok in nošenje maske. Vseprisotnost občutkov stalne ogroženosti, razlikovanja, previdnosti, prenasičenosti z informacijami.

Pravijo, da so naši starši pre-živeli socializem tako, da so živeli v laži. In se morda ob tem (nekateri) celo smejali, kot je svojo knjigo pred leti naslovila Slavenka Drakulić. Da so vedeli, da sta ideologija in sistem zgolj igra in laž, a da zaradi preživetja v njem in lastnih koristi niso naredili nič. Kdo pa se bo boril, in zakaj že, proti nevidnemu sovražniku? Sploh, če ga ta (ob ne-upiranju) obenem nagrajuje s sindikalnimi izleti, ozimnicami, neosebno odgovornostjo in vse večjim materialnim blagostanjem. Številni raziskovalci tega dela preteklosti so sicer pozneje dokazovali, da ni šlo za življenje v laži, da pa so si ljudje po svoje racionalizirali svoje vsakdanje odločitve, tehtali škode in koristi, v posameznih segmentih celo gojili vzvišeni jugoslovanski kozmopolitizem in Jugoslavijo ponotranjili kot najboljšo možno državo na svetu. Kot preplet najboljšega obeh svetov – vzhodnega kolektivizma, socialnega sistema, javnega šolstva in zdravstva, združenega z zahodnim potrošništvom, dostopom do kavbojk in elpejk, skorajda brez potrebe po obiskovanju sveta, saj se je le-ta stekal že na plaže Istre in Dalmacije. Čeprav le za hip, a za mnoge so bila poznojugoslovanska leta leta multikulturnosti – »še preden jo je začel propagirati Zahod« – in obenem neindividualiziranosti, družabnosti: »the best of both worlds«.

Kako si danes racionaliziramo, da nam gre dobro? Tako, da se je boriti proti nevidnemu sovražniku, sistemu, ki terja svoje, še manj smiselno in mogoče ter da prej ko sprejmemo, kar od nas terja, bolje za nas. Sodobni realizem – želeti si kar najboljše mogoče preživeti čas, ki nam je odmerjen. Prilagoditev kot odlika. Terja manj stresa in napora kot upor, ta pa je tako ali tako že vnaprej izgubljen. Kaj na to poreče še nekaj živečih 90-letnikov, ki so leta 1941 razmišljali in delovali drugače? Da se tudi takrat ni splačalo? Oni so svoje zase in za svoje potomce naredili – tudi, ker je bil sovražnik viden, tudi, ker ni bilo dvoma, da puško meri v sence bližnjega. Pa vseeno – zunaj se dela jutro in nov dan. Ljudje odhajajo v službo. Poletje se preveša h koncu. Poznam enega, ki se je cepil zaradi zdravja, strahu pred okužbo. Številne, ki so se cepili, ker menijo, da sicer ne bodo mogli početi ničesar več – iti v službo, potovati, pomagati ostarelim sorodnikom. Da imajo mir, da gredo lahko dalje, da se »družba odpre« in ponovno zaživi. »Cepil sem se, da bom lahko užival študentsko življenje.« Kot pravi eden od plakatov, ki nas nagovarjajo te dni.

Kako si bodo čez leta zanamci razlagali naše sedanje odločitve? Da smo živeli v laži? Da se je vsak znašel po svoje, kot se je vedel in znal, v želji, da živi, kar si predstavlja kot človeka vredno življenje? Za sistem smo tako ali tako le potrošni material. Logika, resnica, svoboda s tem nimajo nobene zveze. Kvečjemu jih doživljamo kot mazohizem.