Avtorica razmišlja o navadah v človekovem življenju, o spremembah na življenjski poti in predvsem o spremembah navad v času koronaukrepov.
I. T.
Človekovo življenje je pot, pravijo mnogi pisatelji.
Življenje je tudi pestro. To ljudje dobro vemo. Vsak dan govorimo in delamo, veliko se dogaja. Dogajanje pa pomeni, da še vse traja. Daleč smo od zaključka dogodka. Daleč smo od konca dela. Preden pridemo do konca, imamo veliko opraviti. In to je tisto, kar nas premika naprej – od točke do točke, iz ure v uro, vsa leta življenja. Opraviti moramo.
In na tej življenjski poti ne ostanemo naravni, kot smo rojeni. Veliko se učimo. Učiti se začnemo že kot dojenčki. Učimo se govoriti, hoditi, pisati, jesti in še mnoge reči. To, kar se naučimo, pa potem ponavljamo vsak dan. Še posebej kot odrasli, da je naše življenje urejeno, varno. Ponavljanju naučenega pravimo ‘navade’.
Navada je na primer vsak dan eno uro hoditi peš, pisati dnevnik, hoditi na kavo s sosedo in govoriti z njo. Pravimo, da lahko navada postane tudi naša železna srajca. Z navadami se počutimo dobro, če so navade dobre. Moja navada – kava – je skoraj že potreba.
Če en sam skrbi za svoje stabilno življenje in ponavlja sprehode, piše dnevnik ali hodi na kavo, je to navada. Ko pa za praznike, na primer za veliko noč ali božič, množice ljudi pečejo ali kupujejo potico, pripravljajo slavnostno večerjo ali zajtrk, tedaj je to običaj. Ljudski običaj pa pomeni druženje. Z virusom je v ospredje stopilo digitalno druženje. Osebnemu snidenju v okviru doma se omejuje preveliko število.
Tako je v družino še bolj močno vstopila tehnika. Kako daleč so že rimski časi, ko je pater familias odločal o premoženju družine kakor tudi o usodi njenih članov. Slovenska beseda ‘družina’ ima isti koren kot ‘družiti se’. Prej smo se svobodno družili po lastni izbiri in svojih željah. Bili smo kot velika družina. Ravnali smo se po svojih notranjih željah in potrebah, se družili, s komer nam je bilo všeč.
Zdaj pa glavno vlogo prevzemajo zunanje razmere. Zunanje razmere zdaj kroji predvsem virus med nami. To pa druženje močno omejuje. Kot alternativa nam je ponujen računalnik. Navade posameznikov, kot tudi ljudski običaji, se spreminjajo.
Dom je zdaj zadnje oporišče, kjer človek dela po svojih notranjih željah. Nedavno tega sem prebrala članek v reviji, kjer so rekli: „Moja hišica, moja svobodica.“ S tem se kar strinjam. Vse drugo se že ureja kot zunanje razmere, kjer se moramo močno podrejati predpisom in zahtevam. Sploh zdaj, v koronačasu.
In če se povrnem na začetek. Življenje je pot. Včasih makedamska z veliko lužami. Tedaj ima človek veliko slabih navad. Največkrat pa je pot asfaltna s semaforji in križišči. Res je pomembno, kako opremljena je naša pot in kakšne so zunanje okoliščine, levo in desno ob poti, ker navada ni čevelj, da bi jo kar sezuli, če nas tišči kamenček. Ključi navad so v človekovi volji.
Kaj smo se vse naučili kot majhni otroci?
Učenje ustvarja navade, zato je pomembno, da se tudi v tretjem življenjskem obdobju učimo ali vsaj obujamo dobre prakse. Praksa dolgih let ponavadi pomeni, da delamo dobro. Zgodi pa se, da moramo tudi prakse kdaj pa kdaj posodobiti.
Posodabljam svoje navade, ker koronačas ni čas za vse navade.
