Avtorica prispevka na primeru novozelandskega obvladovanja epidemije novega koronavirusa pokaže na sadizem slovenske vlade ob ukrepih za zajezitev iste epidemije.
Vanja Huzjan
Nova Zelandija ima približno pet milijonov prebivalcev. Do danes jih je zaradi nove koronavirusne bolezni umrlo 25. Pandemija je v Novi Zelandiji dosegla vrhunec v začetku aprila; na dan je bilo zabeleženih 89 novih primerov in 929 aktivnih primerov. Kako je to mogoče?
Prvič, 19. marca je novozelandska vlada zaprla vse meje in vstopna pristanišča, prebivalci, ki so se vračali domov, pa so se morali samoizolirati. Od 10. aprila morajo vsi Novozelandci, ki se vračajo iz tujine, za dva tedna v nadzorovano izolacijo.
Drugič, 21. marca je vlada uvedla štiristopenjski sistem za obvladovanje epidemije. Že 23. marca so se morali državljani podvreči 3. stopnji, čez dva dni pa 4. Čez dober mesec, 27. sprila, je vlada razglasila 3. stopnjo, 13. maja 2. stopnjo in 8. junija 1. Tedaj so bili umaknjeni vsi ukrepi razen mejnega nadzora.
Tretjič, 11. avgusta so v Aucklandu z 1.470.100 prebivalci poročali o štirih primerih covida-19. Naslednji dan je vlada za aucklandsko regijo razglasila 3. stopnjo zdravstvenih ukrepov, za ostale dela Nove Zelandije pa 2. Že 30. avgusta je za Auckland in okolico veljala modificirana stopnja 2,5, ki je omejevala javna združevanja, pogrebe in poroke. 23. septembra je začela veljati 2. stopnja, za ostale dele države pa 1. stopnja dva dni prej. Od 7. oktobra je tudi aucklandska regija na 1. stopnji zdravstvenih ukrepov.
Mednarodne finančne inštitucije so ob pogledu na Novo Zelandijo zmajevale z glavami, premierka Jacinda Ardern pa je sodržavljanom dajala pogum in jih spodbujala k solidarnosti. Hitro in trdo obvladovanje novega koronavirusa je obrodilo navdušujoče sadove. Ne le na področju javnega zdravja, temveč tudi na gospodarskem področju, saj si Novozelandci s skupno delovno energijo zdaj prizadevajo obnoviti svojo gospodarsko moč. Tudi zaradi odličnega odziva na epidemijo je Jacinda Ardern oktobra letos laburistično stranko pripeljala do ponovne zmage na splošnih volitvah. Laburisti so dobili absolutno večino sedežev v parlamentu.
Na temelju novozelandske izkušnje lahko sklepamo, da je epidemijo v državi mogoče zajeziti, vendar zgolj, če obstaja politična volja za to. Sicer gre za obvladovanje, mučenje in poniževanje državljanov.* Kako naj bi sicer imenovali slovensko različico t. i. lockdowna, ki to ni? Ne pozabimo: v službo hodi več kot 70 % ljudi! Prekarci pa so s samostojnimi podjetniki (kako bedasto se to sliši!) ostali brez plačanega dela. Obdarovali jih bodo trije zimski botri, nahranil Karitas in oblekel Rdeči križ. Naj živi humanitarizem?** Delovno nedejavna populacija ždi zaprta med štirimi stenami že več kakor mesec dni in jasno je, da bo tako vsaj še dva meseca. Bistvo sadizma ni uničenje, temveč mučenje. Sadist žrtev potrebuje živo. Osamitveno životarjenje je točno to – sadistično znašanje vlade nad državljani in njihovo mazohistično prenašanje trpljenja. Kaj o tem porečejo umirajoči starostniki? Ali pa zdesetkani in izčrpani »dohtarji«?
* »Cilj gona je sadističen, kadar zadovoljitev vključuje obvladovanje, mučenje (povzročanje bolečine) in poniževanje objekta« (Lešnik 2009: 199).
** Dobrodelnost je reakcijska tvorba sadističnih vzgibov.
Viri:
Lešnik, Bogdan: Temelji psihoanalize: opombe h konceptom. Ljubljana: Založba /*cf., 2009.
https://en.wikipedia.org/wiki/COVID-19_pandemic_in_New_Zealand
